Kdaj pa kdaj je zanimivo biti nekdo drug

Smo ena redkih evropskih držav, ki se lahko pohvalijo s tolikšnim bogastvom različnih lokalnih oblik mask in maskiranja. Pustne šeme so ostanek folklorne dediščine in s tem pomemben del slovenske identitete, ki se še danes prenaša iz generacije v generacijo. 

Po Sloveniji se za maskirance uporabljajo različna imena, kot so maškare, maškaroni, šeme, šjme, pusti, pustovi, pustarji, pustnaki, fašenki, škoromati, kurenti ali koranti.

 Različna poimenovanja odražajo bogastvo pokrajin, narečij in lokalnih tradicij, hkrati pa kažejo na skupni simbolni pomen - obred prehoda, igro in povezanost skupnosti.

Maske med ritualom, igro in družbenim pomenom

Maske se v različnih okoljih pojavljajo v vsej človeški zgodovini, zato lahko govorimo o njihovi univerzalni razširjenosti. Lovcu v kameni dobi je maska omogočila krinko pri lovu, pozneje pa je postala pomemben magični pripomoček pri različnih obredih. Posebno vlogo je imela ob ritualu prehoda, ko se je spremenil status posameznika ali naravnega stanja, na primer ob prehodu v odraslost, ob menjavi letnih časov ali ob želji po rodovitnosti zemlje.

Ob koncu antike je vzpon krščanstva v srednjem veku postopno oslabil prvotni magični pomen mask. 

Te so sčasoma postale sredstvo za zabavo, satiro in sprostitev družbenih napetosti.

Kljub temu so se številne prvine stare simbolike ohranile, zlasti v pustnih šegah, povezanih z nevidnimi silami narave, rodovitnostjo, plodnostjo ter blaginjo človeka in živali.

Pustna dediščina Slovenije

Slovenske pustne šeme so med najbolj raznolikimi v Evropi. Prepoznavni so kurenti oziroma koranti s Ptujskega in Dravskega polja, ki z glasnim zvonjenjem, poskakovanjem in značilnimi maskami odganjajo zimo. V Cerknem že stoletja nastopajo laufarji z lesenimi obraznimi maskami, ki prikazujejo različne človeške značaje in družbene vloge, v Brkinih pa se škoromati s pisanimi pokrivali odpravijo na obisk po hišah in zaželijo dobro letino. Vsaka šema ima natančno določeno vlogo, opravo in način obnašanja.

Med šegami se poleg pusta pojavljajo tudi maskirani liki, ki so del življenjskega kroga posameznika. Maskiranje je značilno predvsem za predporočne in poročne običaje, kot so dekliščina, fantovščina, vabljenje na poroko in lažna nevesta, z njim se srečamo tudi ob brucovanju in praznovanju okroglih življenjskih obletnic. V teh primerih maska deluje kot zaščita, vir smeha ali dovoljeni odstop od vsakdanjih pravil. Pomembno vlogo imajo tudi cerkveni in posvetni prazniki v koledarskem letu.

Nekatere stare šege z maskiranjem so izumrle ali se le delno ohranile, nekatere pa kljub vsemu živijo še danes, na primer ob martinovem, miklavževem, božiču, novem letu, svetih treh kraljih in predvsem pustu.

Središča najživahnejšega pustnega dogajanja pri nas so Ptuj s kurentovanjem, Cerkno z laufarji, območje Ilirske Bistrice s škoromati, Mozirje s pustnimi karnevali in Ljubljana, kjer se tradicionalni obredi prepletajo s sodobnimi oblikami maskiranja. Pomembno vlogo pa imajo tudi manjši kraji, kjer se ohranjajo lokalna pustovanja.

Pustne šege so živa dediščina

Pustna dediščina Slovenije je povezovalni člen na lokalni, regionalni in državni ravni. Najpomembnejša je za lokalno okolje, v katerem se znanje, vloge in pomen šeg prenašajo iz roda v rod. Ker so pustne šege živa in spreminjajoča se prvina kulturne dediščine, ostajajo pomemben dejavnik oblikovanja identitete in skupnosti. 

Kot je zapisal etnolog Niko Kuret: »Človek si želi biti kdaj pa kdaj nekdo drug.«

Prav ta želja je v središču slovenskega pusta, nekoč obrednega, danes pa tudi igrivega.