Škofjeloški pasijon 2026

Pasijonska igra je poseben dogodek, saj pomeni povezavo med preteklostjo in prihodnostjo, med spoštovanjem izročila in utripom sodobnosti. Škofjeloški pasijon je izjemen del slovenske in svetovne kulturne dediščine, njegovo ohranjanje skozi stoletja pa največja vrednota, ki jo skrbno varujemo in predajamo novim generacijam.

Pasijonska igra je poseben dogodek, saj pomeni povezavo med preteklostjo in prihodnostjo, med spoštovanjem izročila in utripom sodobnosti.

Škofjeloški pasijon je izjemen del slovenske in svetovne kulturne dediščine, njegovo ohranjanje skozi stoletja pa največja vrednota, ki jo skrbno varujemo in predajamo novim generacijam.

Pri uprizoritvah Škofjeloškega pasijona sodeluje več kot tisoč prostovoljcev, od tega je 800 igralcev in med njimi približno 60 konjenikov. Med številnimi igralskimi vlogami so tudi govorjene moške in ženske vloge, pomembnejše neme vloge, Adamovi otroci, puščavniki, spokorniki, grenadirji, dragonci, člani cehovskih združenj in bratovščin, zborovski pevci, solo pevci, godbeniki, nosači.

Posebnost Škofjeloškega pasijona je prav konjenica. Vloge konjenikov se razlikujejo po težavnosti. Med njimi so individualne vloge, jezdeci v skupinah in vodniki konj.

 V procesiji sodelujejo tri vprege, ena vleče voz s trinajstimi nastopajočimi, druga vleče voz, na katerem je pritrjen križ z Jezusom, in tretja vprega vleče dva križa. Za konje, ki prispejo v pasijonski tabor na dan uprizoritve, sta urejena dva hleva, privezi in ograde za izpust konj.

Leta 1999 sta nastali glasba in druga zvočna podlaga ter tako postali pomemben del uprizoritev. Glasba izhaja iz korala in ljudske glasbe. Zvočna kulisa se v uprizoritvah ustvarja tudi z vsakdanjimi predmeti, kot so lesene palice, kuhalnice, brusilni kamen, in prodniki, pa tudi z glinenimi basi in zvonovi v cerkvah. 

V uprizoritvah sodelujejo instrumentalisti, pevci solisti in zborovski pevci, pomembno vlogo ima tudi častna združena pasijonska pihalna godba.

Leta 1999 je kostumografinja Nada Slatnar pripravila obsežno kostumografijo za približno 600 nastopajočih. Kostumografija temelji tudi na raziskavah oblačilne kulture z začetka 18. stoletja in skuša ujeti Škofjo Loko v tedanjem času. Del kostumografije izhaja iz ljudske tradicije v pogledu na svetopisemske osebe.

Nekateri kostumi pa so preprostejši in stilizirani ter upoštevajo simboliko treh barv Škofjeloškega pasijona, rdeče (ljubezen, trpljenje, mučeništvo, kri), črne (spokornost, žalost, pekel, statusni simbol) in bele (čistost, nedolžnost, ranljivost). 

Kostume so pod budnim očesom poklicnega krojača izdelovale številne domače šivilje.

Zahtevnejše baročne kostume in oblačila pa so izdelali v Slovenskem narodnem gledališču Maribor. Kostumografija večinoma ostaja nespremenjena, se pa za vsako novo uprizoritev pripravijo posamezni novi kostumi in popravijo stari. Za kostume in rekvizite v pasijonskem taboru skrbijo še garderoberke in rekviziterji.

Pri uprizoritvah sodelujejo tudi številni maskerji in frizerji, ki se za delo usposobijo na tečajih. Maska je pri nekaterih vlogah zelo zahtevna, pri uprizoritvah pa je prav tisti del, ki je dovolj odprt za nadaljnje raziskave in nadgradnje.

Starodavno mestno jedro je s svojo arhitekturo najboljša izjemna kulisa Škofjeloškega pasijona. Po mestu so izobešene pasijonske zastave. Zvečer je mesto osvetljeno z rdečimi lučmi, večerne uprizoritve pa še z reflektorji in baklami.

Izčiščena scenografija se zlije s starim mestnim jedrom in gledalcu omogoča, da se osredotoči na spremljanje igralcev in vsebine. Pri pripravi scenskih delov so sodelovali mojstri z različnih področij.

Na štirih prizoriščih so postavljeni statični odri, ki zagotavljajo boljšo vidnost igralcev. Pred njimi je rezerviran prazen prostor za prenosne odre, ki jih nosijo nosači ali pa jih vlečejo konji, za jezdece in za tiste nastopajoče, ki pridejo peš. Na vsakem prizorišču se uprizoritev odigra v celoti. Škofjeloški pasijon še danes enako kakor v preteklosti poteka kot procesija. 

Igralci opravijo krožno pot skozi mestno jedro in vmes na vseh štirih prizoriščih pred gledalci odigrajo dvajset prizorov.

Za nemoteni potek uprizoritev so odgovorni obsežna tehnična in organizacijska ekipa ter mojstri zvoka in luči.

Na enem od prizorišč je uveden tudi sistem, ki omogoča spremljanje uprizoritev gluhim in naglušnim ter slepim in slabovidnim.

Škofjeloški pasijon v klekljani čipki

Obe nesnovni dediščini, Škofjeloški pasijon in klekljanje slovenske čipke, sta vpisani na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Prav povezava obeh Unescovih dediščin s Škofjeloškega na skupni, unikatni in izvirni razstavi pomeni izjemno dodano vrednost za ta projekt. Pri njegovem izvajanju želijo organizatorji spodbuditi ohranjanje rokodelskih znanj in povezovanje med lokalnimi deležniki ter zagotoviti dodatno promocijo naše kulturne dediščine.

Škofjeloški pasijon je sestavljen iz trinajstih prizorov Kristusovega trpljenja, zato so v okviru projekta izdelali prav toliko unikatnih klekljanih čipk.

 Nastale so po izvirnih risbah vzorcev za klekljano čipko, ki jih je Vida Kejžar lani izrisala samo za ta projekt. Velikost posameznega vzorca, po katerem se izdeluje posamezna čipka, je 61 krat 42 centimetrov, izdelava posameznega prizora pa je zahtevala več sto ur dela.

Ambasadorji Škofjeloškega pasijona

Med drugimi sta ambasadorja Škofjeloškega pasijona nekdanji predsednik republike Borut Pahor in grosupeljski župnik Martin Golob, tudi pisatelj in vplivnež.

Borut Pahor je ob tem dejal: »Škofjeloški pasijon je izjemen del naše kulturne in duhovne dediščine. Prevzame me predanost tisoč sodelujočih, ki ustvarjajo dogodek, kakršnega ne najdemo nikjer drugje na svetu. Zato je tudi vpisan na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Vabim vas, da si Škofjeloški pasijon letos ogledate v živo.«

Martin Golob pa je poudaril duhovno noto postnega in velikonočnega obdobja: »Za nas kristjane je ogled Škofjeloškega pasijona izjemna priložnost, da se še bolj poglobimo v postni in velikonočni čas.« Dodal je, da je Slovenija čudovita in da moramo biti Slovenci še bolj ponosni na svojo kulturno dediščino, trud in sposobnosti ter talente Slovencev. »Škofjeloški pasijon namreč ni samo prikaz Kristusovega trpljenja, ampak tudi izjemna kulturna dediščina. Kostumi, maske, scena in glasba so delo slovenskih obrtnikov in umetnikov. Še prav posebej gre moja zahvala prebivalcem Poljanske in Soriške doline, saj je pri tem projektu čutiti tudi njihovo podporo. Iz Grosupljega bosta prišla kar dva avtobusa. Vabim vse, da ne zamudite ogleda Škofjeloškega pasijona. Prepričan sem, da vas bo predstava ganila.«

Poziv občinstvu k razmisleku o vrednotah

Škofjeloški pasijon tako ni le dragocena dediščina slovenskega kulturnega in verskega izročila, temveč tudi živa ustvarjalna tradicija, ki povezuje preteklost in sedanjost. Vse uprizoritve ohranjajo temeljni pomen besedila in globino duhovnega sporočila, ki nagovarja vernike in širšo javnost. 

Letošnja izvedba bo gledalcem ponudila pristen stik z zgodovino, a hkrati svežino, ki poudarja čustveno intenzivnost, glasbeno izpopolnjenost in bogastvo lokalne tradicije.

 S tem pasijon tudi danes dokazuje, da lahko umetnost presega čas in generacije, hkrati pa spodbuja občinstvo k razmisleku o univerzalnih vrednotah, sočutju in človeški izkušnji. Obiskovalce tako čaka nepozabno kulturno doživetje, ki bogati duha ter krepi vezi med skupnostjo in njenim zgodovinskim spominom. Škofjeloški pasijon ostaja simbol prepoznavnosti in ponosa, ki nas opominja, da je kultura živa zgodovina, ki se vsako leto znova prepleta s sedanjostjo.

Več o terminih predstav: www.pasijon.si