Domišljijsko igrišče

Še posebej v mestih se otroci, ki živijo v večstanovanjskih zgradbah, med seboj pogosto niti ne poznajo. Na vasi je stik med otroki sicer še nekoliko pristnejši in bolj pogost, vendar digitalni svet tudi tam postopno nadomešča naravno igrišče. 

Razlike med mestnimi in vaškimi otroki tako skorajda ni več, razen možnosti teka pred hišo ali raziskovanja bližnjega gozda.

Otroci se tudi več ne razveselijo igrač ali pa se jih hitro naveličajo. Včasih bil odnos do njih izrazito spoštljivejši.

Priljubljene igre v Sloveniji nekoč

Igra  je vedno imela pomembno razvojno vlogo: spodbujala sodelovanje, domišljijo, motorične spretnosti, socialne odnose in občutke uspešnosti.

Kamenčkanje je otroke učilo natančnosti in ritma, petelinji boj pa tekmovalnosti, ravnotežja in hitre presoje.

Slepi konj je krepil orientacijo in zaznavanje zvoka, ristanec pa ravnotežje in prostorsko predstavo. Fuclanje je omogočalo stalno prilagajanje pravil, saj je skupina sproti ustvarjala nove izzive.

Trajna vrednost preprostih iger

V nekoliko poznejšem času je gumitvist postal ena najbolj priljubljenih iger. Zahteval je ritem, koordinacijo in natančne skoke, podobno kot hulahop, ki se je hitro uveljavil kot sodobnejši rekvizit. Pogosto so se otroci zbirali pri igrah, kot je gnilo jajce, kjer je hitrost zaznavanja trenutka, ko je padel robec, odločala o zmagi. Zemljo krasti je zahtevala taktiko, pogum in hitrost, saj so igralci branili svoje ozemlje in poskušali osvojiti tuje. Napetost je dosegla vrh v igri Kdo se boji črnega moža, ki je združevala lovljenje, strategijo in skupinsko tekmovalnost. Med klasične igre sodijo tudi slepa miš, skakanje čez vrv, Ali je kaj trden most in Pepček. 

Vse te igre so otrokom ponujale priložnost za gibanje, predvidevanje in sodelovanje.

Nekatere igre so se ohranile z natančnejšimi pravili, saj so se prenašale skoraj nespremenjene. Pri gnilem jajcu je moral otrok, ki je opazil robec, steči za »gnilim jajcem«; pri zemljo krasti pa je cilj postopno prevzemanje ozemlja, dokler celoten krog ne pripade enemu igralcu.

Skupni imenovalec vseh teh iger je bila preprostost, ki je omogočala največ ustvarjalnosti.

Potrebna je bila le domišljija, gibanje in druženje, in sicer brez tehnologije, opreme ali vnaprej določenih napotkov. Pravila so se prenašala ustno, igrišče pa je bilo odvisno od letnega časa, prostora in družbe.

Dragocene lastnosti igre

Igra ostaja temelj otrokovega razvoja. Dokazano znižuje stres, krepi samoregulacijo, socialno - čustvene in jezikovne sposobnosti ter spodbuja kognitivni razvoj. Med igro se sproščajo nevrokemični procesi, ki olajšajo učenje in gradijo možganske povezave. Tudi raziskave odsotnosti igre potrjujejo njen pomen za razvoj. Ker otrokom omogoča predelavo konfliktov, uravnavanje čustev in usvajanje novih spretnosti, je ključno, da jim zagotovimo dovolj časa za prosto, spontano igro.

Bolj kot kupljena, je pomembna ustvar Izziv naj bo - ohranimo – kšno, kakršna je nekoč polnila dvorišča in travnike ter še danes ohranja svoj dragoceni čar.