Belokranjske pisanice

Izdelovanje pravih belokranjskih pisanic je staro že več kot stoletje. Belokranjske pisanice so bile v preteklosti povezane z velikonočnimi šegami, danes pa so predvsem izdelek domače obrti.

Prva omemba pisanice je iz leta 1832.

Konec 19. in v začetku 20. stoletja so pisanice barvali z barvili rastlinskega izvora, ki so bila manj intenzivna. Z vodoravnimi in navpičnimi črtami so lupino razdelili na ploskve, te pa so zapolnili s pikicami. Uveljavili so se motiv ribje kosti (steljice), trikotniki, srca, spirale, nabožni motivi in še nekateri drugi. Pogosto so tudi dodali napise: Vesela Aleluja, Aleluja, Vesela velika noč. Večinoma so bile pisanice poslikane v enobarvni, redkeje v dvobarvni tehniki batik.

Za ohranitev belokranjskih pisanic je imel veliko zaslug učitelj Božo Račič ki je v letih od 1920 do 1925 domačinke spodbujal k ustvarjanju in razstavljanju pisanic, tako da so se uveljavile tudi kot turistični spominek.  

Po drugi svetovni vojni so za barvanje jajc začeli uporabljati papir krep in industrijske barve, ki so bolj izrazite. Geometrijskim motivom so se pridružili cvetlični. Poleg nabožnih napisov so se začeli uveljavljati še posvetni napisi: Za spomin, Pozdrav iz Bele krajine, Pozdrav iz Adlešič, Vse najboljše, Te rada imam, ti pisanico dam.

Po drugi svetovni vojni so za barvanje jajc začeli uporabljati papir krep in industrijske barve, ki so bolj izrazite. Geometrijskim motivom so se pridružili cvetlični. Poleg nabožnih napisov so se začeli uveljavljati še posvetni napisi: Za spomin, Pozdrav iz Bele krajine, Pozdrav iz Adlešič, Vse najboljše, Te rada imam, ti pisanico dam.

Izdelava belokranjskih pisanic

Po zaslugi posameznic se je izdelava adlešičkih pisanic ohranila, le da so jo nekoliko prilagodile sodobnim potrebam.

Belokranjska pisanica je bele, rdeče in črne barve, obarvana s papirjem krep in industrijsko črno barvo za tekstil. Največkrat je izpihana, skozi luknjico pa je napeljana volnena nit, iz katere je na eni strani cofek, na drugi pa zanka za obešanje.

Nada Cvitkovič, ki vodi domačo obrt Cvitkovič, se je belokranjske pisanice naučila izdelovati pred mnogimi leti od tašče Marice Cvitkovič, mojstrice domačih obrti.  

"Za pisanje potrebujemo jajca (kokošja, račja, gosja), ki so kot spominek izpihana. Potrebujemo tudi pisalko (pisač), čebelji vosek, svečo, rdeč krep papir, črno barvo in posodo za kuhanje. Čebelji vosek, ki je v pisalki, segrevamo nad plamenom, da postane tekoč, in z njim pišemo po jajcu, da nastane bel vzorec. Napisano jajce potopimo v rdečo barvo (krep papir, namočen v vodi). Na povoskanih vzorcih se barva ne prime. Ko se pisanice obarvajo rdeče, nadaljujemo s pisanjem vzorcev (rdeči vzorci). Sledi kuhanje v črni barvi do vrelišča. Tudi črna barva se ne prime tam, kjer je vosek. Pisanice pazljivo vzamemo iz posode, izbrišemo, namažemo z oljem, in če so izpihane, okrasimo s cofom rdeče barve," nam gospa Cvitkovič razloži postopek izdelave belokranjskih pisanic.

Ohranjanje dragocenega izročila

Mojstrica v izdelavi belokranjskih pisanic izvaja delavnice po celi Sloveniji, tako za mlajše kot za starejše. "Pogosto se za izdelavo pisanice odločijo potomci naših izseljencev iz tujine, zlasti iz Amerike, pa tudi družine, ki prihajajo iz drugih držav in se za nekaj dni ustavijo v Beli krajini," pove gospa Cvitkovič in doda, da pripravljajo razstave pisanic.

Poudarja tudi prenos znanja na mlajše generacije. Na Osnovni šoli Mirana Jarca v Črnomlju imajo interesno dejavnost, kjer učenke pridobivajo znanje in izkušnje o belokranjskih pisanicah.

"Na natečajih, tudi mednarodnih, so že osvojile laskava priznanja," pohvali učenke gospa Cvitkovič, ki svoje znanje podaja tudi svojim otrokom, zlasti hčerki Kristini.

Belokranjska pisanica je od leta 2012 vpisana v register žive kulturne dediščine Slovenije in glede na to, kako se domačini v Adlešičih in okolici trudijo ohraniti njeno izročilo, smo prepričani, da bo tudi mlajša generacija osvojila znanje pisanja belokranjskih pisanic ter ga pozneje prenašala naprej.