Slovenija je tretja najbolj gozdnata država EU

Sonaravni in trajnostni pristop

Ena največjih odlik slovenskega upravljanja gozdov je dolga tradicija sonaravnega gospodarjenja z gozdovi, ki je lahko zgled tudi drugim državam. Danes ima Slovenija približno 1,2 milijona hektarjev gozda, pri čemer se površina v zadnjih letih ne povečuje, temveč ostaja na enaki ravni.

Kot pojasni prof. dr. Tom Levanič z Gozdarskega inštituta Slovenije, je sonaravno upravljanje nastalo zgodovinskih izkušenj. »Ko so v času delovanja idrijskega rudnika živega srebra gozdove v okolici zaradi pretirane sečnje skoraj popolnoma uničili, je prišlo do razmisleka o drugačnem, sistemskem pristopu.«

Takrat so začeli razmišljati bolj naravi prijazno, to pa pomeni, »da upoštevamo naravo in se vprašamo, kaj bi narava naredila z gozdom. Torej, da nismo agresivni. Da je način, kako pridobivamo les iz gozda, prilagojen lokalnim razmeram in drevesnim vrstam. Vsak ukrep v gozdu mora imeti vgrajeno načelo trajnosti.«

Ob tem dr. Levanič poudarja, da v Sloveniji goloseki že desetletja niso dovoljeni, razen v izjemnih primerih, kot sta žledolom ali napad podlubnika.

Tudi sečnja ni prepuščena naključju ali zahtevam trga, temveč je plod natančnega gozdnogospodarskega načrtovanja in spremljanja gozdnih ekosistemov. Pri tem imajo pomembno vlogo intenzivni monitoring gozdnih ekosistemov, gozdna inventura na državni ravni in sistem stalnih vzorčnih ploskev na operativni ravni, kjer spremljajo različne parametre gozdnih sestojev, ugotavljajo lesno zalogo, prirastek in podobno. Šele na podlagi teh podatkov se pripravijo načrti in določijo posegi v gozdove, ki zagotavljajo, da gospodarjenje poteka na način, ki zagotavlja trajnost in ohranjanje gozdnih ekosistemov. »Nikoli ne posekamo več, kot priraste. Zlato pravilo je, da se poseka približno 80 odstotkov prirastka,« pojasni dr. Levanič.

Več kot 40 odstotkov slovenskih gozdov v Naturi 2000

Zaradi premišljenega načina gozdarjenja je slovenski gozd izjemno ohranjen in je približno 44 odstotkov slovenskih gozdov del omrežja Natura 2000.  Zato se lahko pohvalimo tudi s precejšnjo biotsko raznovrstnostjo v gozdovih. »Smo ena izmed redkih evropskih držav, kjer v gozdovih še vedno domujejo vse tri velike zveri, medved, ris in volk.«

Gozdovi niso ključni le za gospodarsko blaginjo, kot ob letošnjem mednarodnem dnevu gozdov poudarja Organizacija združenih narodov za kmetijstvo in prehrano (FAO), temveč so neločljivi del naše identitete. Nudijo varno zavetje za rekreacijo, sprostitev in nabiralništvo. Tudi dr. Levanič priznava, da se ob številnih lepih gozdovih v Sloveniji kar težko odloči, kateri mu je najljubši.

»Zelo rad imam mogočne jelovo-bukove gozdove dinarskega Krasa. Čudoviti so tudi gozdovi na Pokljuki, pa na Pohorju, pa prekmurske dobrave, kadar tam ni komarjev. Ampak ko hočem mir, takrat grem najraje v jelovo-bukove gozdove. Tam, kjer te postane malce strah, da boš srečal medveda, takrat veš, da si v pravem gozdu.« 

Izziv prihodnosti: podnebne spremembe

Vendar tudi slovenski gozdovi niso imuni za izzive, ki jih prinašajo ekstremni vremenski pojavi, povezani s podnebnimi spremembami. Suše, vročinski valovi in novi škodljivci povečujejo stres, ki so mu drevesa izpostavljena. »Drevesa so v stresu zaradi pogostih suš in višjih temperatur, zato so oslabljena, nato pa se morajo boriti še s škodljivci, saj nekaterim višje temperature zelo ustrezajo,« opiše nove gozdne razmere dr. Levanič.

Drevesa so največji organizmi na našem planetu in hkrati ključni sopotnik našega vsakdana. V Sloveniji se trudimo zanje zgledno skrbeti, saj vemo, da niso le pljuča planeta, ampak neprecenljivi in krhki ekosistem, ki nudi surovine, zavetje in mir.

Ste vedeli?

• V Sloveniji je avtohtonih 71 različnih drevesnih vrst, od tega 61 vrst listavcev in 10 vrst iglavcev.
• V Pahernikovih gozdovih na Pohorju sonaravno gospodarijo že več kot 100 let in so vzorčni primer za vso Evropo.
• V Sloveniji je mogoče najti tudi več ostankov pragozdov, kjer človek nikoli ni sekal.