Ostanki slovenskega ledeniškega sveta

Zadnja dva koščka ledenega pokrova

V Sloveniji sta ohranjena le še dva ledenika oziroma ledeniški masi, Triglavski ledenik in ledenik pod Skuto. Zaradi majhnosti nimata več značilnosti ledenikov, torej se ne premikata več in nimata več ledeniških razpok, zato ju zdaj uvrščajo med ledeniške zaplate oziroma majhne ledenike. Zdajšnja ledenika sta samo še bleda senca nekdanje veličine in živ dokaz podnebnih sprememb.

Strokovnjaki Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU ju skrbno spremljajo in merijo že vse od leta 1946. To je najstarejši stalni znanstvenoraziskovalni projekt v Sloveniji.

Triglavski ledenik

Triglavski ledenik pod Triglavom, najvišjim vrhom Slovenije, je ostanek nekdaj precej večjega ledenika. Sredi 19. stoletja je obsegal več kot 40 hektarov, na začetku rednih meritev je bila njegova površina 14 hektarov, do danes se je skrčil na manj kot 0,2 hektara. Danes zaplat ledu marsikateri obiskovalec Triglava niti ne opazi.

Triglavski ledenik je bil sprva znan pod imenom Zeleni plaz ali Zeleni sneg. To ime je dobil zaradi zelene barve firnovega ledu, prehodne oblike med snegom ledeniškim ledom. Firn se z leti, oziroma na jugovzhodnem robu Alp celo skozi desetletja, spremeni v ledeniški led.

Krčenje Triglavskega ledenika se je začelo stopnjevati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Zaradi čedalje hitrejšega tanjšanja ledu so sredi ledenika začele nastajati skalne grbine, leta 1992 je razpadel na dva dela. Prostornina ledenika se je med letoma 1952 in 2003 zmanjšala za približno stokrat. Zaradi majhnosti je izjemno občutljiv za podnebne spremembe. Raziskovalci predvidevajo, da smo verjetno ena zadnjih generacij, ki ima še priložnost njegove ostanke videti v živo. Če bo segrevanje ozračja podobno intenzivno, kot je bilo doslej, bo ledenik sčasoma izginil.

Ledenik pod Skuto

Ledenik pod Skuto v Kamniško-Savinjskih Alpah je najbolj vzhodni ledenik v Alpah. Čeprav je bil nekoč manjši od Triglavskega ledenika, je danes to največji ledenik na ozemlju Slovenije. Je na nadmorski višini 2100 metrov, torej kar 400 metrov nižje od Triglavskega ledenika, a ima pomembno prednost, tj. ugodnejšo senčno lego, ki upočasnjuje njegovo taljenje.

Zaradi relativno nizke nadmorske višine je še posebej občutljiv za podnebne spremembe. Še leta 1950 je zavzemal površino 2,8 hektara, danes 1,3 hektara.

Še bolj kot površina se spreminja debelina ledenika. Strokovnjaki z Geografskega Inštituta Antona Melika ZRC SAZU ocenjujejo, da se ta na različnih delih ledenika znižuje letno v povprečju 1–1,5 metra. 

Leto 2025 – mednarodno leto ohranjanja ledenikov

Ledeniki so naravna skladišča sladke vode, saj vsebujejo skoraj tri četrtine sladke vode na Zemlji. Uravnavajo podnebje, ker odbijajo sončno svetlobo in tako hladijo planet. So kazalnik podnebnih sprememb. V zadnjih desetletjih žal pospešeno izginjajo pred našimi očmi. Po podatkih Svetovne meteorološke organizacije je masa ledu lani tretje leto zaporedoma nazadovala na vseh ledeniških območjih po svetu.

Miha Pavšek z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU ocenjuje, da bi ob nadaljevanju izjemno vročega poletja, lahko zadnje zaplate ledu pod Triglavom izginile že do konca tega poletja, pod Skuto pa v naslednjih nekaj letih.

Od sredine 19. stoletja so se ledeniki po svetu znatno zmanjšali. Satelitski posnetki kažejo, da se je debelina ledenikov od leta 1976 v povprečju zmanjšala za približno 14 metrov. To pa ima izjemne posledice za ljudi in ekosisteme.

Nekatere napovedi kažejo, naj bi bila do leta 2050 območja, kjer danes živi 300 milijonov ljudi, zaradi dviga morske gladine – kot posledica taljenja ledenikov, pod gladino povprečnih letnih obalnih poplav. Zaradi taljenja permafrosta in ledenikov v gorah nastaja čedalje več ledeniških jezer, ki pomenijo večjo nevarnost poplav v primeru nenadnega razlitja.

Kos Triglavskega ledenika v Pekingu

Ker so ledeniki eden od najboljših kazalnikov podnebnih sprememb, je Olimpijski komite Slovenije leta 2022 pred zimskimi olimpijskimi igrami v Pekingu izvedel prav posebno akcijo. Takrat so kos ledu s Triglavskega ledenika poslali na 36-dnevno pot čez ozemlje devetih držav do Pekinga. S tem so želeli opozoriti, da okoljske spremembe niso le velik izziv za organizacijo in izvedbo takih dogodkov, ampak tudi za obstoj določenih disciplin.

Kos Triglavskega ledenika je ekipa Geografski Inštitut Antona Melika ZRC SAZU odvzela v sklopu neodvisne raziskave slovenskih ledenikov, kjer so odvzeli več vzorcev ledu. V Pekingu so led razstavili, med igrami se je počasi tajal in simbolno opozarjal na posledice spreminjanja ozračja, po koncu iger pa se je vrnil v Slovenijo in je kot ledeniška voda razstavljen v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani.