Od Vipave do svetovnih odrov: zmagoslavje dirigentke Mojce Lavrenčič v Parizu

Približno dva tedna po tem, ko je v konkurenci 225 dirigentk osvojila prvo mesto in več posebnih priznanj, se število prošenj za intervjuje počasi umirja, se pa močno polni njen urnik za prihodnje leto, saj prejema veliko vabil za sodelovanje.

Za dirigentko mlajše generacije ta izjemni uspeh ni le zmaga, temveč ga primerja z obdobjem »cvetenja«, ki bo močno vplivalo na njeno prihodnost.

»Rastlina potrebuje dolgo časa, da najprej požene korenine, da zraste deblo in se nato razvijejo veje. Ko zacveti, je čudovito, a to je zanjo tudi najobčutljivejše obdobje, saj bodo ob morebitni zmrzali cvetovi odpadli in ne bo plodu,« razmišlja Mojca Lavrenčič.

Od čakanja do zmagoslavja

Nastop v Parizu je bil zanjo presenečenje. Oktobra lani je izvedela, da se je med več kot dvesto prijavljenimi uvrstila na 17. mesto, v četrtfinale pa povabijo prvih 16 dirigentk. Že uvrstitev na čakalni seznam je razumela kot velik uspeh. »Takrat sem se spraševala, le kdo bi odpovedal sodelovanje na takem tekmovanju? Res nisem računala na to, da bom dobila priložnost za nastop,« se spominja. A ker je ena od kandidatk imela težave s pridobitvijo vizuma, se je Mojci Lavrenčič odprla priložnost in zgrabila jo je z obema rokama. Da bo zagotovo lahko tekmovala, je izvedela šele dan pred prihodom v Pariz.

Brez velikih vnaprejšnjih priprav, ob pomanjkanju spanca in pod velikim pritiskom je presenečala iz kroga v krog. »Pripravljala sem se sproti iz nastopa v nastop. Ko sem končala polfinalni nastop, me je poklical mentor, naj se takoj začnem pripravljati za finale, saj je bil prepričan, da bom med finalistkami. Tako sem se kar v garderobi, ko smo čakali na razglasitev izidov polfinala, učila partiture za veliki finale, čeprav sem bila zelo utrujena in brez gotovosti, da bom zares med finalistkami.«

Moč je iskala tudi v veri: »S seboj sem imela sliko Jezusa dobrega pastirja. Rekla sem mu: če me pošlješ v finale, boš moral dirigirati, ker sama ne bom zmogla,« pove nasmejana. Kot opiše, je bila energija, ki jo je takrat prinesla na oder, nepozabna.

Del njenega zmagovalnega nastopa si lahko ogledate na povezavi.

Dirigentska pot

Mojca Lavrenčič je do zdaj živela razpeta med dvema svetovoma. Polovično je zaposlena kot cerkvena glasbenica v Švici, kot dirigentka pa sodeluje pri projektih v Sloveniji in tujini. Doslej se ni mogla preživljati le z dirigentskim delom, zato ji zmaga v Parizu pomeni prelomnico.

Delo cerkvene glasbenice jo zelo veseli, a prav dirigentsko delo na najvišji ravni jo zares izpopolnjuje. Kot pravi, ji daje občutek, da je živa.

Zdaj potekajo pogovori z agenti, ki jo želijo zastopati. »To je velika odločitev, sama to vidim kot izbiro življenjskega partnerja, saj jim zaupaš svoje življenje. Moraš jim zaupati in oni te morajo dobro razumeti.«

Drznost odpira vrata

Kljub mednarodnim uspehom Mojca Lavrenčič ostaja skromna in pravi, da ne mara pretirane pozornosti. Ker je bila kot mlada dirigentka iz majhne države pogosto spregledana, ji je tekmovanje ponudilo priložnost za pridobitev mednarodne veljave in pozornosti.

»Zunaj Slovenije si nihče, če nimaš za seboj močne institucije ali nekoga, ki bi ti pomagal odpirati vrata. Najtežje je priti do prve priložnosti, nato pa se dokazuješ s svojim delom.« 

Prav to je namen tekmovanja La Maestra, da dirigentkam ponudi priložnost za dokazovanje.

Svojo prvo priložnost za dirigiranje zunaj meja Slovenije je dobila v Teatru Massimo v Palermu, kjer je bil po njenih besedah »nekdo dovolj drzen, da ji je zaupal dirigiranje baletne premiere«. To je bil Jean-Sébastien Colau, direktor baleta, s katerim je nekaj let prej sodelovala v Ljubljani, sicer kot pianistka. Nanj je naredila prijeten vtis kot človek in imel je dovolj poguma, da jo je povabil k sodelovanju, čeprav je ni videl dirigirati. Po mnenju dirigentke iz Vipave »je v življenju treba tudi tvegati; brez tega lahko zamudimo marsikaj dobrega oziroma spregledamo umetnike z izjemnimi sposobnostmi«.

Kot razloži, je vedno čutila potrebo po tem, da gre v tujino in si razširi obzorja, da se uči, odkrije drugačne poglede. Čeprav zelo pogreša družino in prijatelje, ker je »nekdo, ki potrebuje objeme«, za zdaj svojo prihodnost vidi v tujini in se veseli novih izzivov.

Tišina, knjige in dvoriščni koncerti

Glasba je njen poklic, a Mojca Lavrenčič v prostem času najbolj ceni tišino. Tako pravi, da ne bi mogla živeti v velikih mestih, na primer v Parizu, ki nikoli ne utihne. Njeno zatočišče so knjige, od duhovne literature do klasikov, kot je Dostojevski. Takrat, ko v rokah ne drži dirigentske palice, jih pogosto zaposli z ročnimi deli. Uživa v počasnih in natančnih opravilih. »Zelo rada ustvarjam darila za otroke prijateljev in sorodnikov,« pojasni dirigentka.

Posebno mesto v njenem srcu imajo dvoriščni koncerti, ki so na njeno pobudo nastali med koronskim obdobjem. Začelo se je tako, da so na domačem zaprtem dvorišču v Vipavi s prijatelji glasbeniki in pevci organizirali koncert. Iz spontanega dogodka se je razvil cikel koncertov, ki združujejo umetnost in vino ter oživljajo lokalno skupnost.

»To je moj prispevek domačemu kraju. Vipava je šarmantna in bilo bi škoda, da tega ne bi izkoristili. Ljudje pa tako dobijo priložnost, da lahko na domačem pragu poslušajo poklicne klasične glasbenike,« poudarja.

Prihodnost

Zmaga na tekmovanju La Maestra ji ni prinesla le priznanja in novih priložnosti, temveč tudi vstopnico za akademijo, ki še štirim drugim dirigentkam ponuja dve leti strokovne podpore, mentorstva in pomoči pri razvoju mednarodne kariere. Kot pove, med sodelujočimi na tekmovanju ni bilo čutiti tekmovalnosti, saj je vse potekalo v zelo prijateljskem razpoloženju. Zato si želi, da bi te vezi in prijateljstva ohranila tudi dolgoročno. »Pogosto misliš, da si edini z določeno težavo, dokler o tem ne govoriš na glas in vidiš, da še trije drugi doživljajo enako. Potem je takoj lažje, ker vidiš, da s tabo ni nič narobe, ampak je to proces, skozi katerega moraš iti.«

Kaj je tekmovanje La Maestra?

Mednarodno tekmovanje La Maestra je eno najprestižnejših mednarodnih tekmovanj, namenjeno samo dirigentkam. Poteka v sodelovanju med slovito Pariško filharmonijo in Pariškim Mozartovim orkestrom. Njegov namen je povečati prepoznavnost žensk v poklicu, v katerem še vedno prevladujejo moški.

Mojca Lavrenčič je žirijo in občinstvo prepričala z interpretacijo novitete Diane Soh z naslovom Au fil du geste in prvega stavka Beethovnove Sedme simfonije. Vrhunec večera je dosegla v drugem delu finala, ko je stopila pred Orchestre de Paris ter vodila izvedbo baleta Petruška Igorja Stravinskega in Ravelove mojstrovine La Valse.