Kulturno leto 2026 – poklon pesniku Srečku Kosovelu in pisateljici Zofki Kveder

Srečko Kosovel (1904–1926) je eden osrednjih predstavnikov sodobne slovenske in evropske poezije 20. stoletja, ki velja za edinstveno literarno osebnost.

Sprva ga je navdušil impresionizem, ki ga ni nikoli zares opustil, nato se je poskusil v futurizmu in dadaizmu, nadaljeval z ekspresionizmom, konstruktivizmom in socialnorevolucionarno poezijo. Po njegovi smrti so izšle pesniške zbirke Pesmi (1927), Izbrane pesmi (1931), Zlati čoln (1954), Integrali ’26 (1967), Ekstaza smrti (1964) in druge.

Kljub zgodnji smrti in kratkemu obdobju ustvarjanja je zapustil izjemno obsežen opus, tudi zaradi njegovih osebnostnih lastnosti. Kot pojasnjuje dr. Janez Vrečko, ki pesnikovo delo preučuje že več let, je Kosovel »študiral vse, kar mu je prišlo v roke, in se poglabljal v filozofsko in literarnoestetsko ozadje različnih umetniških smeri in gibanj. Bil je človek z veliko energije in samodiscipline, izjemno razgledan in neizprosen do sebe in drugih.«

Prelomna poezija za prelomni čas

Na začetku 20. stoletja se je razvila ideja o ustvaritvi novega človeka. To je bil čas, ko so se v Evropi postavljali temelji novega razumevanja sveta, znanost, filozofija in poezija pa so delile skupno vizijo. Dr. Janez Vrečko dodaja, da je Kosovel »pripadal generaciji, ki je osebno doživela prevrat ob kvantni in relativnostni teoriji. In Kosovelovo delo to potrjuje v veliko večji meri, kot je veljalo doslej.« To se vidi v njegovem literarnem konstruktivizmu s konsi, ki so evropsko pomemben dosežek. Za konstruktivizem je značilno prepričanje, da umetnost ni več le dekoracija ali izraz osebnega čustva, temveč je funkcionalno orodje družbe, namenjeno gradnji nove, sodobne skupnosti.

Osupljivo aktualna sporočila

Kosovel ni bil le pesnik, temveč je bil tudi mislec in humanist. V njegovih delih se prepletajo vizionarske, družbene in religiozne teme z osrednjo idejo osebne in kolektivne apokalipse.

Nanj sta močno vplivala razmah fašizma v Evropi in požig Narodnega doma v Trstu leta 1920. V članku Separatisti je Kosovel odločno povedal, da je ideal »evropski človek, različen po svojih obrazih, a samo eden v svojem velikem stremljenju. Bodimo eno po duhu in ljubezni, a ohranimo svoje lastne obraze.« Kot že rečeno, pa so bili v ospredju tudi posameznik, njegovo osebno dostojanstvo in vrednost: »Krivica je krivica, naj se godi enemu, tisočem ali milijonom. Mi pa smo proti krivici. Kajti tudi eden je človek. Naše načelo je: za človeka.«

Kosovelova dediščina med Sežano in Tomajem

Srečka Kosovela pogosto imenujejo pesnik Krasa, pokrajine njegovega otroštva na jugozahodu Slovenije. Rodil se je v Sežani, pozneje pa je živel tudi v Tomaju. Če želite pobližje spoznati njegove kraje, življenje in delo, lahko v Sežani obiščete Kosovelovo sobo. Po celostni prenovi bo znova odprta tudi Kosovelova domačija, kjer je pesnik kot otrok prebival z družino. Ljubitelji narave in literature se lahko podajo na nezahtevno spominsko pot Srečka Kosovela. Ob Kosovelovem letu bodo na voljo tudi številna doživetja, o katerih je mogoče izvedeti več v Turističnoinformacijskem centru Sežana.

Leto tudi poklon Zofki Kveder

Zofka Kveder (1878–1926), pisateljica, dramatičarka, novinarka, prevajalka, urednica, kulturna posrednica, velja za eno najvidnejših osebnosti slovenske in srednjeevropske književnosti. Leta 1900 je izšla njena prva knjiga Misterij žene (1900), nato pa Ljubezen (1901), Odsevi (1902), Iz naših krajev (1903), Iskre (1905), Njeno življenje (1914) in druge. Pisala je tudi v tujih jezikih in delovala v nemškem oziroma avstrijskem, hrvaškem in češkem kulturnem prostoru. Njene članke so objavljale številne slovenske in evropske revije, njene drame pa so uprizarjali v Pragi, Zagrebu in Beogradu.

Književnica, ki je premikala meje

Zofka Kveder se je zavzemala za družbeno enakost in pravičnost ter bila ena prvih slovenskih avtoric, ki je literarno in javno govorila o ženskah, njihovem življenju, pravicah in družbenem položaju.

V slovensko literaturo je vnesla nove podobe žensk in ženskosti, ženske pa spodbujala k uresničevanju poklicnih ambicij in finančni samostojnosti. V uvodu svoje prve knjige, s katero je utirala nove poti v slovenski književnosti, je zapisala: »Nisem hotela vlačiti ženskega trpljenja v blato, le pokazati sem ga hotela onim, ki ga ne vidijo, da vedo zanj in da spoštujejo ženo radi nje in njega in njene temne, zagonetne osode.« Vprašanje, kako težko je uresničevati ideal, ki ga od ženske pričakuje družba, je aktualno še danes.