V slovenskem morju odkrili mlade leščurje in sredozemsko morsko lilijo

Mladi osebki prinašajo žarek upanja

Veliki leščur je največja školjka v Jadranskem in Sredozemskem morju, saj lahko zraste tudi do 150 centimetrov. Nekoč je bil v slovenskem morju razmeroma pogost, danes pa je močno ogrožena vrsta.

Že pred desetletji mu je zaradi prehrane in športnega ribolova grozilo izumrtje. Ko so ga zavarovali, se je populacija povečala, ponekod celo toliko, da so ga morali s kopališč seliti na bolj odmaknjena območja. Pred nekaj leti pa je vrsto prizadel zajedavec, ki je povzročil množični pogin leščurjev v Sredozemlju.

Nedavno odkritje mladih osebkov zato vzbuja optimizem.

»To pomeni, da imamo še vedno izvorno populacijo odraslih osebkov, ki so se sposobni razmnoževati in tako znova naseliti tudi naše morje. Vendar še vedno ne vemo, kako dolgo bodo ti mladi osebki preživeli in koliko jih bo dejansko doseglo odraslost,« pojasni dr. Valentina Pitacco z Nacionalnega inštituta za biologijo.

Pot od ličinke do odraslega leščurja je dolga in negotova. Mladice so zelo občutljive, stopnja njihove naravne smrtnosti pa je visoka. To potrjujejo tudi izkušnje iz leta 2022, ko so raziskovalci prav tako odkrili mlade osebke, od katerih sta danes živa le še dva ali trije. Dodatno skrb povzročajo letošnje visoke temperature morja. Kljub temu raziskovalci upajo, da bo čim več mladih leščurjev preživelo in doseglo odraslost.

Morski travniki kot zavetje za krhke školjke

Raziskovalci si močno prizadevajo za zaščito mladih leščurjev. »Če jih najdemo med morsko travo, jih običajno pustimo tam, saj jih dovolj dobro ščiti pred plenilci, morski travniki so tudi njihov najprimernejši življenjski prostor,« pove dr. Valentina Pitacco.

Kadar jih odkrijejo na drugih lokacijah, kjer so njihove možnosti za preživetje manjše, na primer na umetnih strukturah, kot so gojišča školjk, ali v plitvini med skalami, jih preselijo na območja z ugodnejšimi razmerami. Osebke, ki jih najdejo na golem sedimentu, tj. na območjih, ki jih lahko pogosto spremljajo, pa zaščitijo s posebnimi kletkami.

Slovenski raziskovalci sodelujejo pri ohranjanju ogrožene vrste

Pri prizadevanjih za ohranitev velikega leščurja sodelujejo tudi slovenski raziskovalci. Strokovnjaki z Nacionalnega inštituta za biologijo so bili partnerji v mednarodnem projektu Life Pinna, ki se je končal lani.

V okviru projekta so na Univerzi v Sassariju izvajali genetske raziskave, na Univerzi v Genovi pa so preizkušali možnosti za nadzorovano razmnoževanje leščurjev v laboratoriju. Čeprav raziskovalcem ni uspelo skleniti celotnega življenjskega kroga vrste, so z začasnim gojenjem v ujetništvu dosegli razvojne stopnje ličink, kakršnih jim v laboratoriju še ni uspelo vzgojiti. Ta dosežek je pomemben korak pri iskanju rešitev za obnovitev populacije.

Med drugim so spremljali tudi razširjenost zajedavca, ki je povzročil množični pogin leščurjev.

»Ob začetku projekta je bil parazit v slovenskem morju še precej razširjen, saj smo ga zaznali tudi pri drugih vrstah mehkužcev. Pozneje se je njegova prisotnost zmanjšala. To ne pomeni, da je izginil, saj ga še vedno najdemo, vendar v precej manjšem obsegu kot ob začetku projekta. Tudi to nam daje nekaj upanja,« razloži dr. Valentina Pitacco.

S širokim mednarodnim sodelovanjem želijo raziskovalci še učinkoviteje prispevati k ohranjanju velikega leščurja in bolje razumeti dejavnike, ki vplivajo na njegovo preživetje.

Po desetletjih se vrača tudi morska lilija

Najdba mladih leščurjev pa ni bilo edino letošnje prijetno presenečenje v slovenskem morju. Potapljači so namreč pogosteje opazili tudi sredozemsko morsko lilijo.

Ta nenavadna žival spada med iglokožce, veliko skupino morskih nevretenčarjev, med katere uvrščamo tudi morske zvezde, morske ježke, kačjerepe in brizgače. Prepoznamo jo po značilnih pernatih krakih in elegantnem gibanju, ki pogosto spominja na ples.

»Čeprav je sredozemska morska lilija videti zelo nežna, se lahko tudi premika. Po podlagi pleza in se plazi, ob nevarnosti pa lahko celo zaplava. Prav plavanje je njena najbolj značilna posebnost. Deset krakov se usklajeno in izmenično premika, zato je njeno gibanje videti kot eleganten ples pod morsko gladino,« opiše dr. Manja Rogelja, strokovna vodja piranskega akvarija.

Skrivnostna prebivalka slovenskega morja

Sredozemsko morsko lilijo najdemo na različnih vrstah morskega dna, tudi med morskimi travami ter na skalnatem ali peščenem dnu, obraščenem z algami. Čez dan se pogosto zadržuje na bolj skritih in senčnih mestih, ponoči pa se premakne na bolj izpostavljene dele z močnejšim tokom, kjer ji voda prinaša več hrane.

Zakaj jo je v slovenskem morju znova mogoče opaziti pogosteje, raziskovalci še ne vedo. »Dejstvo, da se je sredozemska morska lilija v zadnjih letih znova začela pogosteje pojavljati, pa kaže, da so se na posameznih območjih vzpostavile oziroma ohranile razmere, ki omogočajo njeno naselitev in preživetje. Zanimivo bo spremljati, ali se bo njena številčnost v prihodnjih letih še povečevala in kako se bo spreminjala njena razširjenost,« pove dr. Manja Rogelja.

Kot pojasni, je odkritje tega iglokožca pomembno tudi z vidika delovanja morskega ekosistema in ohranjanja njegove pestrosti. »Kot žival, ki živi na morskem dnu in se prehranjuje tako, da iz vode prestreza plankton in drobne organske delce, sodeluje pri pretoku snovi in energije med vodnim stolpcem in življenjskimi združbami na morskem dnu.«

Zato lahko morska lilija pove tudi nekaj o razmerah v okolju. Po besedah dr. Manje Rogelja je za prehranjevanje odvisna od vodnih tokov, ki ji prinašajo hrano, na njeno razširjenost pa vplivajo tudi drugi dejavniki, kot so temperatura morja, razpoložljivost hrane in značilnosti življenjskega prostora. Spremljanje njene pojavnosti, številčnosti in razširjenosti tako prispeva k še boljšemu razumevanju sprememb v našem morju.

A strokovnjakinja ob tem opozarja, da prisotnost morske lilije še ni zanesljiv kazalnik dobro ohranjenega ali neokrnjenega okolja, saj ekologije te vrste in dejavnikov, ki vplivajo na njeno razširjenost, ne poznamo dovolj dobro.

Bogastvo podvodnega sveta

Vsaka nova najdba raziskovalcem omogoča boljše razumevanje zapletenega morskega ekosistema in sprememb v njem. Veliki leščur in sredozemska morska lilija sta le dva od številnih prebivalcev slovenskega morja, ki soustvarjajo njegovo bogastvo in pestrost. Hkrati pa nas opominjata, kako pomembno je ta svet raziskovati, razumeti in ohranjati, da ga bomo lahko občudovali tudi v prihodnje.