Sto let alpskega botaničnega vrta Juliana

Stoletje varovanja alpskih rastlin

Na začetku 20. stoletja je razcvet alpskega turizma čedalje bolj ogrožal številne visokogorske rastline. Zato so po Evropi začeli nastajati alpski botanični vrtovi. Juliano je leta 1926 ustanovil tržaški posestnik, gornik in botanik Albert Bois de Chesne (1871–1953), ki je Trento dobro poznal kot lovski zakupnik.

Pri zasnovi vrta mu je svetoval prijatelj in poznavalec Julijskih Alp Julius Kugy. Ta si je vrt zamislil kot preslikavo botaničnega sprehoda iz alpske doline na vrh katere od gora in območje slikovito poimenoval »osrečujoče počivališče bogov«.

Leto 1926 je bilo namenjeno pripravi zemljišča za vrt, spomladi 1927 pa se je začelo zahtevno terensko delo. Rastline so v koših in nahrbtnikih prinašali z gora. Že na rastišču so jih očistili in zavili v vlažen mah ter jih previdno prenesli v vrt. Bois de Chesne jim je želel ustvariti čim bolj podobne razmere, kot jih imajo v naravnem okolju. Zato je vrt zasnoval po biološko-geografskih načelih in posamezne rastlinske združbe razporedil glede na njihova naravna rastišča.

Ustanovitelj je vrt poimenoval Juliana. O izvoru imena se pojavljata dve razlagi. Po eni naj bi Albert Bois de Chesne vrt posvetil pokojni ženi Juliji, po drugi pa naj bi se z imenom poklonil Julijskim Alpam, katerih izjemno rastlinsko bogastvo je želel ohraniti in prikazati obiskovalcem.  

Od zoisove zvončice do lepega čeveljca

V Juliani uspeva več kot 600 rastlinskih vrst, značilnih za alpski, predalpski in kraški svet. Ena od najprepoznavnejših je zoisova zvončica, slovenski endemit in simbol Juliane. V naravi raste le v Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah, Karavankah ter na manjšem rastišču v Trnovskem gozdu. Nežna rastlina z modrovijoličastimi cvetovi cveti julija in avgusta. Pred več kot 200 leti jo je odkril mlajši brat razsvetljenca Žige Zoisa, botanik Karel Zois, po katerem je roža dobila ime. Ustje njenih cvetov ni tako odprto kot pri drugih vrstah zvončic.

Med zakladi Juliane je tudi lepi čeveljc, največja divje rastoča orhideja v Evropi. Njegovi živorumeni cvetovi, ki spominjajo na copatek, so med najbolj nenavadnimi oblikami slovenskega rastlinskega sveta in bi jih prej pričakovali v tropskem pragozdu kot v alpskem gozdu.

Po legendi naj bi boginja Venera med sprehodom po gorskih gozdovih izgubila svoj zlati copatek. Ko ga je želela pobrati, se je spremenil v čudovito cvetlico, ki jo danes občudujemo v Juliani.

Lepi čeveljc je bil že leta 1922 med prvimi zavarovanimi ogroženimi rastlinskimi vrstami na območju Slovenije.

Obiskovalci pa so vedno znova očarani nad simbolom alpskega sveta clusijevim sviščem, ki mu številni pravijo encijan. Njegovi intenzivno modri cvetovi se odzivajo na vremenske spremembe. Ob dežju, oblačnem vremenu ali mrazu se zaprejo in tako cvetni prah zaščitijo pred vlago. Tudi clusijev svišč je zavarovan od leta 1922. Nekoč je rasel na številnih travnikih, danes pa ga ogrožata predvsem zaraščanje in neustrezna košnja.

Znanje, ki se prenaša iz roda v rod

Vrt se je ohranil predvsem po zaslugi domačih vrtnarjev, katerih znanje se v Trenti prenaša že sto let. Prvi vrtnar je bil Anton Tožbar, ki ga je Albert Bois de Chesne poslal na vrtnarsko šolanje v Padovo. Skupaj z Ančko Kavs je za vrt skrbel že od njegovih začetkov. Druga svetovna vojna Juliani ni prizanesla. Kljub težkim razmeram je Bois de Chesne vse do leta 1947 še vedno zagotavljal sredstva za vsaj zasilno vzdrževanje vrta, zato sta ga Tožbar in Kavsova po svojih najboljših močeh ohranjala pri življenju. Po njuni upokojitvi sta delo prevzela Tožbarjeva hči Marija Anica Završnik in njen mož Jože Završnik, danes pa vrt Juliana ureja njun sin Klemen Završnik.

Redkokateri botanični vrt se lahko pohvali s tem, da zanj že tri generacije neprekinjeno skrbi ista družina.

Živa dediščina Julijskih Alp

Juliana danes ni le zgodovinski botanični vrt, temveč tudi pomembno naravovarstveno in izobraževalno središče. V njem proučujejo in ohranjajo številne ogrožene rastlinske vrste ter obiskovalce ozaveščajo o pomenu varovanja alpskega rastlinstva.

Med rastlinami, ki uspevajo v vrtu, je več kot 70 zavarovanih vrst, več kot 60 jih je uvrščenih na rdeči seznam ogroženih vrst, več kot deset pa jih je zavarovanih tudi v okviru omrežja Natura 2000. Že od leta 1951 je Juliana zavarovana kot spomenik oblikovane narave, od leta 1962 pa deluje v okviru Prirodoslovnega muzeja Slovenije.

V Juliani zbirajo semena številnih rastlinskih vrst in tako prispevajo k njihovemu dolgoročnemu ohranjanju. Če bi katera od njih v naravi izginila, bi si prav s semensko zbirko nekoč lahko pomagali pri vrnitvi te vrste v naravno okolje. Obisk Juliane zato ni le prijeten sprehod med alpskimi cvetlicami, temveč tudi priložnost za razmislek o tem, kako dragocena in krhka je alpska narava. Za obiskovalce je vrt odprt od maja do konca septembra.