Poti poguma: zgodbe vipavskih žensk

Takšne poti so bile od časa Avstro-Ogrske del vsakdana številnih žensk iz Vipavske doline in Krasa. Ob zori ali celo sredi noči so se peš odpravljale proti Gorici in Trstu, včasih tudi proti Reki, kjer so prodajale domače pridelke: jajca, mleko, maslo, sadje in zelenjavo. Pot je bila dolga, naporna in pogosto nevarna, a tako so številne ženske s pogumom ter iznajdljivostjo pomembno prispevale k preživetju svojih družin.

Ženske, ki so zagotavljale preživetje svojih družin

Danes te zgodbe živijo le še v spominih peščice. In prav ta pričevanja, zbrana v okviru projekta Neizpovedane zgodbe: po poteh vipavskih žensk, razkrivajo svet, ki je skoraj izginil iz kolektivnega spomina. Nekatere od njih so bile še deklice, ko so spremljale matere na teh poteh, druge so zgodbe podedovale od mater in babic ter jih ohranile vse do danes.

Do Gorice, Trsta ali Reke so hodile tudi po šest ali sedem ur v eno smer. Na glavah so nosile jerbase ali pred seboj potiskale vozičke s sadjem, zelenjavo, vinom, domov pa so prinašale moko, kavo, sol in druge dobrine, ki jih drugače niso mogle dobiti.

»Za liter vina so dobile tri kilograme moke, za liter žganja pa deset kilogramov moke,« se spominja 91-letna Dora Premrl iz vasi nad Dornberkom.

Med drugo svetovno vojno je bil njen oče interniran v italijansko vojsko in pri hiši so ostale samo ženske, pomanjkanje pa je bilo veliko. »Vsak večer smo jedli polento, brez polente ni bilo večerje,« pripoveduje. Doma so imeli koruzo ter presežke vina in žganja, primanjkovalo pa je bele moke. V Italijo so ženske odšle prodajat tudi češnje, zgodnje namizno grozdje in breskve. Ker je primanjkovalo soli, so se z vozički, polnimi žganja in vina, odpravljale tudi proti Reki.

Poti pa niso bile le naporne, ampak tudi nevarne. Devetdesetletna Marija Sosič se spominja, da so njena mama in druge ženske v Gorico nosila prodajat sadje. Nekatere ženske pa so tihotapile tudi prepovedano žganje. »Imele so široka in dolga krila, okoli pasu pa so obesile aluminijaste steklenice in tako tihotapile žganje v Trst,« pove.

Jožef Krečič se spominja žensk, ki so po teh poteh pogosto hodile bose. »Čevlje so imele obešena na nahrbtnik, da jih ne bi obrabile, saj je bila pot dolga.«

Med redkimi še živimi ženskami, ki so te poti prehodile same, je tudi 103-letna Gabrijela Rustja iz Dolge Poljane. Spominja se, kako so se enkrat na teden odpravile do Trsta. »Hodile smo po dve ali tri skupaj, nosile smo zelenjavo ali sadje. Do Opčin smo šle peš, tam pa s tramvajem do Trsta,« opiše pot.

Kot pojasnjuje etnologinja, kulturna antropologinja in zgodovinarka doc. dr. Jasna Fakin Bajec z Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, so se v nekaterih vaseh Vipavske doline ženske dogovorile, da bo na to pot odšla najbolj pogumna ali podjetna med njimi. Druge so ji zaupale svoje pridelke, ona pa jih je nesla prodajat v mesto.

»Na takšno pot ni odšla vsaka, šle so res pogumne ali pa tiste, ki jih je v to prisilila huda stiska.«

Podobne zgodbe je dr. Fakin Bajec raziskovala tudi na Krasu, predvsem v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno. Na Krasu so se ženske tam podajale na pot v skupinah in si tako tudi med seboj pomagale. V času pomanjkanja je bil dodaten zaslužek zelo pomemben. »Družinam je pomagal, da so lahko kaj obnovile, kupile obleke ali druge potrebščine. Ko je bila stiska res huda, je bila pogosto prav ženska tista, ki je reševala družino,« oriše tedanje razmere dr. Fakin Bajec.

Čeprav jih je na pot gnala predvsem gospodarska stiska, so ta potovanja prinašala tudi nekaj drugega: stik z mestnim življenjem, novostmi in drugačnimi navadami. Ob vrnitvi niso prinesle le denarja ali blaga, kot so bili kava in tekstilni izdelki, temveč tudi širši pogled na svet, pojasni dr. Fakin Bajec.

»Posledično so se osamosvajale, spoznavale nove kulture in nove vrednote. Toda vse to se je zgodilo zato, ker so morale oditi. Če jim ne bi bilo treba, ne bi šle.«

In prav ta vidik morda najbolje povzema zgodbe vipavskih žensk. Na pot niso odšle v želji po pustolovščini, temveč iz nuje. A prav zaradi tega so postale pomembne nosilke gospodarskega in družabnega življenja ob slovensko-italijanski meji.

Po poteh vipavskih žensk danes

Dolga desetletja so bile njihove zgodbe skoraj pozabljene. Projekt Neizpovedane zgodbe: po poteh vipavskih žensk, dediščino oživlja skozi tematske pohodniške in kolesarske poti, ki so jih zasnovali na podlagi pričevanj, arhivskih virov in v sodelovanju z lokalnimi prebivalci. Tako povezujejo dediščino, lokalne zgodbe, kulinariko in trajnostni turizem ter odpirajo nove možnosti za razvoj lokalnih skupnosti.

»Čeprav trase ne sledijo povsem zgodovinskim potem, po katerih so hodile ženske, so bile prilagojene sodobnim obiskovalcem ter vključujejo postanke pri lokalnih ponudnikih in zanimivostih ob poti,« pojasni Jani Peljhan iz družbe Burjatik, ki je pripravila projekt.

Danes po teh poteh ne hodijo več ženske, ki bi v Italijo tovorile sadje, zelenjavo ali vino ter žganje in se domov vračale z moko, kavo in najlonskimi nogavicami, ampak po njih hodijo in kolesarijo obiskovalci, ki odkrivajo manj znani del zgodovine, zgodbe o pogumu, vztrajnosti in nevidnem delu žensk.