Podzemni svet Škocjanskih jam

Reka Reka po približno 55 kilometrih površinskega toka pri Veliki dolini dobesedno izgine v podzemlje in se šele 34 kilometrov stran spet pokaže v izvirih Timave ob Jadranskem morju. 

Slepa dolina Reke je največja v Sloveniji.

Nad jamskim sistemom pa stojita Velika dolina in Mala dolina, nastali z udorom stropa nekdanje jame. Med njima je ostal naravni most.

Podzemna soteska, imenovana Šumeča jama, je dolga približno 3,5 kilometra, široka od 10 do 60 metrov ter visoka več kot 100 metrov, vsi rovi skupaj merijo okoli 6 kilometrov, višinska razlika med najvišjim vhodom Okroglico in najnižjim sifonom pa je 205 metrov. 

Njena zvezda je Martelova dvorana - 308 metrov dolga, do 123 metrov široka in do 146 metrov visoka podzemna dvorana z volumnom kar 2,2 milijona kubičnih metrov, kar jo uvršča med največje na svetu. Kljub tej mogočnosti se celotni kanjon konča v razmeroma majhnem sifonu, ki ob nalivih ne zmore požirati vse vode, zato poplave v notranjosti lahko presežejo tudi 100 metrov višine.

Odkrivanje Škocjanskih jam

Zgodbe o ponoru Reke poznamo že od antike. Jame so namreč navedene že v antičnih virih in prikazane so na zgodnjih zemljevidih, natančno pa jih je opisal slovenski zgodovinar Janez Vajkard Valvasor. V 19. stoletju so zaradi iskanja vode za Trst začeli sistematično raziskovati podzemni tok. 

Raziskovalci in rudarji so utirali pot skozi sotesko, sledili slapovom, kartirali rove in leta 1890 dosegli Mrtvo jezero ter odkrili Martelovo dvorano.

Prelomna pa je bila ustanovitev jamarskega odseka pri primorski sekciji nemško-avstrijskega planinskega društva, ki je Škocjanske jame dobila v zakup ter začela načrtno raziskovati in urejati tamkajšnje poti. Leta 1904 je sledilo odkritje Tihe jame, leta 1991 pa so potapljači za Mrtvim jezerom odkrili nove rove z reko in jezeri.

Prav tu se je začel tudi sodobni jamski turizem. Prve stopnice v Veliko dolino so bile ponujene že v začetku 19. stoletja, vpisno knjigo obiskovalcev pa vodijo vse od leta 1819.

Več kot 10 kilometrov poti v celotnem jamskem sistemu so domačini iz Škocjana in Matavuna izsekali ročno, jih opremili s klini, žicami in ograjami ter v prepadnih stenah nad reko zgradili lesene mostove in galerije. Vertikalna mreža steza in mostov omogoča obiskovalcem, da lahko varno občudujejo prizore, ki so bili še pred stoletjem tako rekoč skriti.

Mušja jama, Tominčeva jama in okolica razkrivajo neprekinjeno poselitev vsaj zadnjih 5000 let.

V 50 metrov globokem breznu Mušje jame so našli več kot 600 kovinskih predmetov ter orožje in živalske kosti iz pozne bronaste dobe, ki pričajo o obrednih darovanjih božanstvom. V to kultno središče so prihajali ljudje z območij današnje Italije, Alp, Panonske nižine, Balkana in Grčije; veličastni vhodi v podzemlje in ponikajoča reka so prostoru dajali simbolno težo, primerljivo s homerskim podzemljem.

Živi laboratorij narave

Škocjanske jame niso posebne le zaradi geologije in zgodovine, temveč tudi zaradi živega sveta. Velika dolina in Mala dolina sta zaradi mikroklime pravi naravni eksperiment: na nekaj desetih metrih višinske razlike se srečata ledenodobna in toploljubna flora. 

Na senčnih, hladnih stenah pri dnu doline rastejo glacialni relikti, kot so avrikelj, skorjasti kamnokreč, dvocvetna vijolica in skalna kernejevka, le nekaj deset metrov višje, na stropu vhoda v Schmidlovo dvorano, pa se pojavljajo termofilni relikti, kot so venerini lasci, ostrolistni beluš in rdečeplodni brin.

V regijskem parku uspevajo številne submediteranske rastline, travišča in grmišča, evidentirana so edinstvena, redka in ogrožena nahajališča, med njimi tudi nekaj endemičnih vrst, ki jih v Sloveniji najdemo le tu ali pa je prav tu njihovo klasično najdišče.

Po stenah udornic gnezdijo divji skalni golobi in kolonije planinskih hudournikov, skale občasno zasedejo veliki uhar, sokol selec in krokar. Pozimi se v razpoke umikajo alpski skalni plezalčki, v okolici parka pa se prepletajo življenjski prostori gozdnih in travniških ptic – od vlagoljubnih vrst na dnu dolin do toploljubnih strnadov, srakoperjev in škrjancev na višjih, bolj odprtih legah. Od sesalcev so pogosti obiskovalci polhi, lisice in jazbeci, v jamah pa živijo tudi pomembne kolonije netopirjev, med njimi dolgokrili in dolgonogi netopir, ki sta nekoč štela po več tisoč osebkov.

Podzemni del ekosistema je še bolj skrit. V jamah ni svetlobe, zato ni zelenih rastlin; hrana so organski delci iz zunanjega sveta.

Kljub temu so se tukaj razvile posebne živali - troglobionti.

Ti so povsem brez kožnega barvila, pogosto slepi, z izostrenimi tipali in počasno presnovo, ki jim omogoča dolgo življenje. Na kopnem prevladujejo drobni hrošči, pajki, paščipalci in jamske mokrice, v vodi pa različni rakci.

Najbolj znan prebivalec podzemnih voda je človeška ribica, ki lahko zraste več kot 20 centimetrov in velja za enega prvih znanstveno opisanih jamskih organizmov na svetu. Na vstopnih delih reke Reke se še meša svet površine in podzemlja. Tu živijo ličinke žuželk, manjši raki, črvički, pršice in drugi drobni organizmi. Slovenija je po bogastvu podzemne favne v svetovnem vrhu, Škocjanske jame pa so eno ključnih središč tega izjemnega živega laboratorija.

Unescov seznam svetovne naravne dediščine

Slovenski podzemni svet je prepreden z dramatičnimi kanjoni, skrivnostnimi rovi in kamnitimi dvoranami, ki razkrivajo milijone let dolge zgodbe med kamnom in vodo. Jamski sistemi so hkrati naravni laboratorij in kulturni arhiv, v katerih se ohranja edinstvena dediščina domačih pokrajin.

Škocjanske jame so bile leta 1986 vpisane na Unescov seznam svetovne naravne dediščine.

Pozneje pa tudi na ramsarski seznam pomembnih mokrišč kot prvo podzemno mokrišče na svetu. V 90. letih prejšnjega stoletja je nastal Regijski park Škocjanske jame, ki skrbi za varstvo tega okolja, raziskave, izobraževanje, promocijo in sodelovanje z lokalnimi skupnostmi. Nekdaj demografsko in gospodarsko ogroženi Kras je tako dobil novo priložnost: namesto neustreznega izkoriščanja se območje razvija na podlagi znanja o kršu in spoštovanja narave. Tako je oblikovana tudi turistična ponudba.

Škocjanske jame so osupljiv oder narave in živa učilnica, ki obiskovalcem razkriva izjemne podzemne prizore.

Vsak korak skozi Škocjanske jame razkriva krhek in neponovljiv svet pod nogami, ki obiskovalca vsakokrat znova navdihne z močjo narave in časa.