Rekordno leto za bele štorklje v Sloveniji

Ko ena sadi grah, druga gradi gnezdo

Čeprav bela štorklja v Sloveniji velja za simbol Pomurja, ima svoja gnezda skoraj po vsej državi. Domačini se nanje navežejo kot na prave sosede. Štorklje so radovedne, iznajdljive in rade ob ljudeh. »Neka gospa je pripovedovala, kako je na vrtu sadila grah in v zemljo zatikala drobne palčke za oporo. A za njo je hodila štorklja, ki si je prav takrat urejala gnezdo, in tako je vsa skrbno zapičena opora za grah hitro romala naravnost v štorkljino novo domovanje,« se ene od anekdot, ki jo je povedala domačinka, spominja Urša Očko iz Društva za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije. Včasih domačini namerno pustijo kupe vej, ki so ostale od spomladanskega reza drevja, da si štorklje lahko obnovijo gnezda.

Domačini so tudi nepogrešljivi partnerji pri popisu bele štorklje, ki ga že od leta 1999 izvaja društvo. Strokovnjaki iz društva in prostovoljci vsako leto od konca junija in do začetka julija, ko so mladiči dovolj veliki, da jih vidijo, obiščejo vsa gnezda v Sloveniji.

Ob tem se pogovorijo tudi z domačini, ki z njimi delijo zanimivosti iz časa gnezditvene sezone. Na primer, kako je potekalo gnezdenje, ali so potekali boji za gnezdo, kdaj so se štorklje vrnile in podobno.

Domačini opazijo tudi podrobnosti, ki presenetijo celo strokovnjake. »Na dveh gnezdih na dveh različnih lokacijah po državi so letos domačini opazili, da so se ob začetku gnezditvene sezone zadrževale tri odrasle štorklje, ki so mirno sobivale. To je zelo nenavadno, ker gnezdo običajno zasede gnezdeči par, ki brani gnezdo pred drugimi. Do konca sezone je sicer v gnezdu ostal le en par, a prizor treh štorkelj na enem gnezdu je vsekakor povzročil začudenje,« pripoveduje Urša Očko.

Povečanje populacije štorkelj tudi zaradi globalnega segrevanja

Štorklja je vrsta, ki so ji milejše zime v korist, saj ji omogočajo krajše selitve ali celo prezimovanje v Evropi, kar strokovnjaki opažajo tudi v Sloveniji. Populacija štorkelj pa se ne povečuje samo v Sloveniji, ampak tudi drugod. Predhodni rezultati mednarodnega pregleda populacije bele štorklje kažejo, da se je svetovna populacija štorklje v zadnjih desetih letih povečala za dobrih 20 odstotkov.

Kot pojasni Urša Očko, so selitve eno najnevarnejših obdobij v življenju štorkelj. Kar 75 odstotkov mladičev ne preživi selitve, zato milejše zime, ki omogočajo krajše poti ali celo prezimovanje bližje gnezdiščem, pomembno prispevajo k večjemu preživetju in povečevanju populacije. Selitev je za štorklje izjemno naporna, saj letijo vse do Sudana in na poti naletijo na številne nevarnosti, med drugim tudi na krivolov in odprta smetišča, kjer iščejo hrano in se lahko zastrupijo ali zapletejo v smeti in poginejo.

Na rodnost štorkelj vpliva tudi vreme v maju, saj se takrat izvalijo mladiči, ki so zelo občutljivi na nizke temperature.

»Mladiči nimajo lastne termoregulacije in se lahko podhladijo. Ob močnem deževju pa se lahko v gnezdu tudi utopijo,« nevarnosti, ki pretijo mladičem, našteva Urša Očko.

Ob tem je treba vedeti, da so gnezda štorkelj zelo velika, visoka tudi več kot 1,8 metra in široka približno dva metra. Poleg tega je v deževnem vremenu hrane manj, saj plen ni tako aktiven. Ob pomanjkanju hrane lahko štorklja iz gnezda odvrže enega ali celo vse mladiče, če čuti, da jih ne bo mogla preživeti.

Ali bodo bele štorklje še naprej imele korist od globalnega segrevanja, strokovnjaki ne znajo napovedati, saj opozarjajo, da globalno segrevanje prinaša tudi čedalje pogostejše vremenske ekstreme, kot so močna neurja in suša, ki lahko resno ogrozijo gnezditveno uspešnost in preživetje, zlasti mladih ptic.   

Štorklja je v Sloveniji ranljiva vrsta

Štorkljo ogroža predvsem izginjanje vlažnih travnikov, saj štorklja za uspešno vzrejo mladičev potrebuje veliko raznolike hrane, ki jo najde na teh travnikih.

Prehranjuje se večinoma z žuželkami, kot so kobilice in hrošči, ter mišmi, voluharicami, krti pa tudi deževniki, dvoživkami in plazilci, tudi ribe so lahko štorkljin plen.

Štorklje so zato redne spremljevalke koscev. »Domačini radi opazujejo, kako se na sveže pokošenem travniku zbere družba štorkelj, ne samo lokalnih, ampak tudi tistih iz bližnje okolice. Raziskave so pokazale, da štorklje zavohajo pokošeno travo tudi na več kot dva kilometra. Če veter piha v pravo smer, priložnost za obed izkoristijo tudi okoliške štorklje,« še eno zanimivost iz življenja štorkelj razkrije Urša Očko.

Bele štorklje pogosto gnezdijo na električnih drogovih in tudi to je zanje lahko nevarno, bodisi zaradi neposrednega stika z neizoliranimi žicami, bodisi zaradi trkov v daljnovode. Še posebej so ogroženi mladiči, ki so manj izkušeni letalci.