Slovenske praznične jedi v decembru

Celotni adventni čas je bil nekoč namenjen pripravam na praznovanje. Ljudje so čistili in okraševali domove, obiskovali jutranje maše zornice in se postili. Pred božičem so uživali nemastne jedi, zelo priljubljene so bile fižolove in krompirjeve jedi, kaša in močnik. Pred božičnim večerom so pogosto kuhali suho sadje, za božični večer pa so pripravljali hrano iz mesa.

Tradicionalno so na Slovenskem za božič in novo leto jedli obilno, saj so s tem izkazovali željo po blaginji v prihajajočem letu.

Božično-novoletni čas je tudi čas kolin, tako da je bila pogosto na prazničnih mizah svinjina, svinjska pečenka ali kakšen drug prašičji del. Nikakor ni bilo dobro, da bi bila na mizi perutnina, zlasti ne kokoši, petelini in piščanci, kajti prašič rije z rilcem naprej, pernate živali pa s kremplji praskajo nazaj. Ker je bil božič nekoč tudi začetek novega leta, so ljudje tudi z jedmi skušali usmeriti pogled v prihodnost.

Praznična omizja po posameznih slovenskih pokrajinah se tudi razlikujejo. Na Primorskem so med drugim postregli tudi s polenovko, na Štajerskem s svinjsko ribico v mrežici, na Koroškem so se pogostili z »nabulano prato« (nadevana pečenka), v Beli krajini pa so pripravili »fulanko« (belokranjski nadev). Vse jedi, ki so primerne za božič, so primerne tudi za silvestrovo. Na novoletni dan se je jedla svinjina, med drugim so pripravili tudi kislo juho, ki so jo kuhali ob zakolu prašiča iz nogic, repa in uhljev ter jo okisali z vinom.

Že diši po božičnem kruhu in potici

Najpogosteje je bila na mizi potica (ime izvira iz besede povitica, ker je povita oziroma zavita) z različnimi nadevi, ki so se razlikovali po slovenskih pokrajinah.

Še danes je potica najbolj razširjena praznična sladica, nenadomestljiva in nepogrešljiva na božičnem jedilniku.

Nadev so včasih namesto s sladkorjem sladkali z medom, sestavili pa so ga iz orehov, lešnikov, mandljev, rozin, maka, smetane, pa tudi iz ocvirkov. Na Gorenjskem so pekli zidano potico, na Štajerskem kruh iz mešanice črne moke in suhega sadja (»krhljak« ali »klojcov kruh«), na Primorskem so potico nadomestili s sirovimi štruklji ali krofi.

Za božič je značilen tudi božični kruh, ki ima ob poticah zavzema prav posebno mesto. Poznamo ga pod različnimi imeni: poprtnik ali poprtnjak, božičnik, župnik, mižnik, pomižnik, stolnik, parjenk, badnjak. V Beli krajini, predvsem med Metliko in Črnomljem, je doma »božičnik«, ki ga na površju krasijo jaslice. Božični kruh je bil postavljen na praznični mizi vse od božičnega večera do svetih treh kraljev. Največkrat so spekli tri kolače oziroma hlebčke iz pšenične, ajdove in ržene moke, od katerih je bil eden namenjen za božič, eden za novo leto in eden za svete tri kralje. Domači so na vsak praznik pojedli en hleb, nekaj kruha je dobila tudi živina. Na tak način so simbolno povezali vse živeče na kmetiji ter si zaželeli zdravo in obilno novo leto. Tudi danes so božični kolači oziroma božični kruh še vedno del tradicije, prav tako potica in piškoti.

Čas pričakovanja

Včasih so se ljudje počasi pripravljali na praznike, stopnjevala sta se pričakovanje in vzdušje. Danes v hitrem tempu življenja pogosto pozabimo na to, da se ustavimo, se umirimo, ozremo nazaj v staro leto in se pripravimo na novo leto. Skupna peka piškotov, okusna božična večerja, kuhano vino na stojnici in klepet s prijatelji – naj bo december čas, ki ga preživimo z najdražjimi.