Slovenske pokrajine

Nekatere pokrajine so zgodovinske (npr. Gorenjska, Dolenjska, Notranjska, Primorska, Štajerska, Koroška, Prekmurje), druge so bolj ali manj posledica političnih odločitev po koncu druge svetovne vojne (Pomurje, Posočje, Kozjansko in še nekatere). Med največja bogastva vseh teh pokrajin sodijo prav gotovo jezikovna narečja, pa tudi razlike v načinih bivanja, prehranjevanja, zabave ter drugih sestavinah vsakdanjega življenja njihovih prebivalcev.

Notranjska

Notranjska je kot pokrajina verjetno prva vstopila v mednarodni prostor. Zasluge gredo znamenitemu slovenskemu graščaku in polihistorju Janezu Vajkardu Valvasorju (1641–1693). V obsežnem delu Slava vojvodine Kranjske je popisal naravne in kulturne posebnosti tega dela Slovenije.

S študijo o presihajočem Cerkniškem jezeru je leta 1687 postal član angleške znanstvene akademije Royal Society of London.

Valvasor je avtor najstarejšega opisa smučarske kulture na notranjskih Blokah, ki Slovenijo – ob skandinavskih deželah – uvršča med zibelke smučanja v Evropi in svetu.

Dolenjska

Dolenjska je gričevnata in raznolika. Zelena.

Reka Krka je njena glavna vodna žila, domačini ji z upravičenim ponosom pravijo dolenjska lepotica.

Na prvi pogled je Krka mirna reka, ki se ovija okoli Novega mesta, dolenjske prestolnice, Otočca in Kostanjevice, ki so bolj znani kraji ob reki Krki. V svojem zgornjem delu, ko teče skozi dolino Krke in Suho krajino, se kaže njena kraška narava z značilnimi lehnjakovi pragovi, ki jih reka nalaga v svojih koritih. V dolini reke Krke je vrsta starih gradov, eden najlepših gradov v Sloveniji je grad Otočec.

Ribniško-kočevski del Dolenjske je domovina tradicionalne lesne galanterije, ki ji pravijo "suha roba", in lončarstva.

Bela krajina je naravno izolirana od preostale Slovenije z Gorjanci. Je verjetno ena najbolj romantičnih pokrajin z najjužnejšimi vplivi panonske kulture. Znana je kot vinorodno območje, pa tudi po belokranjskih pisanicah, značilno okrašenih velikonočnih jajcih.

Štajerska

Štajerska je vinorodno področje s središčem v Mariboru, drugem največjem mestu Slovenije. Mesto leži med vinogradi in gozdnatimi pobočji Pohorja. Sožitje mesta z vinsko trto potrjuje več kot 400 let stara trta žametovka na Lentu ob reki Dravi, ki velja za najstarejšo ohranjeno trto na svetu.

V Celju, ki je danes eno od dinamično razvijajočih se slovenskih mest, so nekdaj živeli celjski grofje, znamenita plemiška rodbina in vladarska dinastija iz 15. stoletja.

O njihovi slavni preteklosti pričajo razvaline mogočnega gradu, največjega v Sloveniji. Od Celja ni daleč do Savinjske doline, ki je znana po pridelovanju hmelja, in Šaleške doline z Velenjem. V Posavju in na Bizeljskem, kjer se stikata Štajerska in Dolenjska, najdemo kar nekaj zdravilišč.

Na Kozjanskem neokrnjena narava ponuja številne možnosti za pridelke, kot so stare jabolčne sorte iz travniških sadovnjakov, ki sooblikujejo tudi Kozjanski regijski park.

Prekmurje

Ravninska pokrajina na levem bregu reke Mure do meje z Avstrijo in Madžarsko je kot neskončno žitno polje z dolgimi obcestnimi vasmi in štorkljami, ki se vsako leto vračajo na svoj dom, v svoj kraj.

Tam je doma lončarstvo, ki sodi med najstarejše obrti na Slovenskem.

Za kraj Filovci je na primer značilna črna keramika, ki se je uporabljala predvsem za putre (vrče za vodo), vrče za vino, lonce za kislo mleko, razne sklede in druge najrazličnejše posode za shranjevanje jedi. Putra je značilen prekmurski izdelek, s katerim so ljudje nosili vodo na njive – v teh posodah je ostala sveža, četudi je bila na soncu. Putra deluje kot nekakšna termovka.

Koroška

Koroška velja za zibelko slovenstva, čeprav je med manjšimi slovenskimi regijami. Po plebiscitu leta 1920 je večji del Koroške pripadel Avstriji, slovenska Koroška danes obsega območje treh dolin: Mežiške, Dravske in Mislinjske; obdajajo pa jih tri pogorja: Pohorje, Karavanke in Savinjske Alpe, ki dajejo Koroški pečat prvobitnosti.

Neokrnjena gorska narava in gozdovi pomenijo potešitev raziskovalnega duha. Čari Koroške so v drobnih dragocenostih, ki sta jih izoblikovala narava in človek.

Koroška ima poleg oglarjenja in flosarjev bogato železarsko tradicijo. Samosvoj pečat pa ji daje ustvarjalnost prebivalcev te pokrajine – od ljudskega slikarstva in rezbarstva do panjskih končnic.

Gorenjska

Severozahodni in najbolj alpski del Slovenije je tradicionalno najbolj razvita slovenska pokrajina Gorenjska.

Stara mestna jedra v Škofji Loki, Radovljici, Kranju, Kamniku in Tržiču s starimi fužinarskimi, žebljarskimi in kovaškimi središči govorijo o tradicionalni razvitosti območja.

V nekoliko mlajših železarskih Jesenicah je tudi zibelka slovenskega hokejskega športa.

Gorenjska je sicer domovina slovenskih zimskih športov: v Begunjah je svetovno znana tovarna smuči Elan, ki je svetu predstavila revolucionarno inovacijo – smuči karving.

Številna smučarska središča in svetovno znana skakalnica v Planici sooblikujejo njeno zimsko podobo.

Med najbolj obiskane turistične kraje v Sloveniji že od nekdaj sodijo Bled, Bohinj in Kranjska Gora.

Primorska

Primorska je pokrajina in hkrati zgodovinska regija v zahodnem delu Slovenije: od obal severnega Jadrana do tam, kjer se Triglavski narodni park začne spuščati na zahodno stran, se z izvirom Soče začenja Posočje. V prvi svetovni vojni je tod potekala soška fronta in še danes so vidni spomini na tragične trenutke svetovne zgodovine v hribovitem svetu nad Sočo in v kobariškem Muzeju soške fronte. Bitka je navdihnila tudi Ernesta Hemingwaya pri pisanju romana Zbogom, orožje.

Reka Soča je pravi smaragdni biser med gorami in raj za pustolovce – za drzne spuste s kajaki, kanuji in za raftanje. Na desnem bregu Soče se pred Novo Gorico dvigajo vinorodna Goriška brda, znano vinorodno območje Slovenije.

Vpliv morja se najbolj začuti v slovenski Istri. To je slikovito in razgibano območje z vinsko trto, oljkami, južnim sadjem, na morskem obrežju pridobivajo v solinah sol in solni cvet, morje nudi ribe, gozdovi in travniki gomoljike, kostanj, zelišča ter začimbe, so pa tudi domovanje divjih živali.