Misijonar Pedro Opeka: Na koncu ostane samo ljubezen in ne čast, bogastvo ter ugled

V zvezi s tem misijonar Pedro Opeka poudari: »To je velika podpora našemu humanitarnemu delu za dostojanstvo vsakega človeka. Obenem pomeni, da tisti najbolj ubogi niso pozabljeni, ter je priznanje delu med smetarji. Tega ne doživljam kot osebno priznanje, ampak je to zame priznanje solidarnemu sodelovanju.«

Po rodu je Slovenec

Njegova oče in mati sta bila verna Slovenca, ki sta prišla tja po drugi svetovni vojni, in rojen je v Argentini. V družini je bilo 8 bratov in vedno je bilo živahno.

Ljubili so svojo zemljo in domovino, hkrati pa vzljubili tudi novi dom. Pedro Opeka še danes goji veselje do nogometa, nacionalnega argentinskega športa. 

Izobraževati se je začel v Argentini ter s študijem nadaljeval v Sloveniji in Franciji. »Argentina me je naučila, da je življenje praznik in veselje združuje ter nas povezuje, saj smo vsi med seboj sestre in bratje. V Sloveniji sem pridobil resnost do dela, naučil sem se poštenosti, doslednosti in zanesljivosti. V Franciji sem spoznal kritiko, vrednost poglobljenega razmišljanja. Madagaskar pa me je naučil potrpežljivosti v težkih trenutkih in poglobil mojo vero v Božjo ljubezen.« 

Na slovenska tla je prvič stopil leta 1968, ko se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. »Zelo rad se vračam v Slovenijo, na obisk k sorodnikom in prijateljem. Slovenija je lepa dežela in slovenski narod ima močne verske korenine in bogato zgodovino ter kulturo.«

Življenje v misijonu Akamasoa – Dobri prijatelji

Odločitev za delo v misijonu je v njegovem srcu v obliki želje po pomoči zorela že od malega. »Že kot otrok sem bil ogorčen, ko sem videl, kako se delajo krivice revnim družinam.«

»Ko sem prišel na Madagaskar, sem imel občutek, da sem zopet rojen, ker se je bilo treba vse učiti na novo. Nov jezik, nova kultura, nove navade, podnebje in okolje. Srečevanje in druženje z ljudmi me je zelo osrečevalo. Sprejel sem skromno življenje, sodeloval kot zidar pri gradnji šol in drugih zgradb, delal kot delavec na riževih poljih. Ko so videli, da delam skupaj z njimi kot eden od njih, so me sprejeli kot enakega. Združil nas je tudi šport, posebej nogomet. Ko zabiješ gol, se veseli cela ekipa. Vsi smo skakali drug po drugem in z zaupanjem je rastel temelj za naše skupno življenje.«

V prvem misijonu je Pedro Opeka delal 15 let. Tako takrat kot danes v Akamasoa vstaja ob petih zjutraj, dan začne z molitvijo in potem odgovarja na pisma. Ob sedmih zjutraj se začne delovni dan.

Takrat pridejo še ostali sodelavci in na sestanku iščejo rešitve glede organizacije izobraževanja, zdravstva, organizacije dela v kamnolomu, gradnje stanovanj, varnosti, težav s pitno vodo ipd. »Naš cilj je, da odgovorimo na stiske ljudi. Pomemben cilj za nas je, da ljudje spoznajo, da revščina ni usoda, ampak jo lahko z lastnim trudom in skupno medsebojno pomočjo premagamo. Vsak človek – otrok, ženska in moški – ima pravico do spoštovanja in do dostojanstva ter ima pravico to tudi zahtevati od oblastnikov.«

Spoznanje v odločilnih trenutkih, moč in pogum daje slovenskemu misijonarju molitev. »Povezuje me s Stvarnikom, ki je ljubezen. Daje mi moč in mir, duhovno ravnotežje, mi pomaga razumeti druge in odpuščati. Molitev je življenje v ljubezni, je usmiljenje do bratov in sester, je deliti kruh z lačnimi, živeti z drugimi v nevarnosti. Molim zato, ker sem del Božjega ljudstva in k Bogu ne morem sam, če ne ljubim in pomagam svojemu bližnjemu. In vsi moji sodelavci, sosedje so moje sestre in moji bratje, vsi smo bratje in sestre. Brez molitve morda ne bi mogel vztrajati pri svojem delu, ker bi se počutil osamljenega. Tako pa mi ob strani stojijo moji sodelavci in skupaj se borimo proti revščini. Ogorčen sem, ko vidim pohlep in brezčutnost ljudi.«

Pedro Opeka pa poudarja, da smo Slovenci ljudje, ki radi priskočimo na pomoč. »Skoraj vsako leto so bile organizirane akcije za pomoč misijonarjem.«

Za Pedra Opeko je upanje vsakdanji boj. »Veselje in upanje sta izkaznici, ki sta opeka za ljubezen in nov začetek. Če je v našem mestu toliko otrok, ki se igrajo in so polni veselja, je to zato, ker so dobili v mladih letih v združenju Akamasoa to priložnost.

Veselje v srcu

»Afriški otroci živijo z nasmehom na obrazu, ki ga je težko razložiti, ker živijo v pomanjkanju, praktično brez igrač. Ker živijo v skupnosti z vrednotami skupnosti – povezovanja, spoštovanja, pomoči drug drugemu – jih to navdaja z veseljem. Že majhen otrok gre iz rok v roke. Če bi bil razlog za veselje bogastvo, količina igrač, bi morali biti veseli otroci, ki to imajo. Vendar pogosto niso, ker so zaradi pohlepa staršev osamljeni, zanemarjeni, izkoriščani za interese staršev in njihovih bližnjih. Nihče ne more biti srečen sam in osamljen. Ljudje, ki živijo v velikih in razkošnih zgradbah, se ne poznajo, se v službah skrivajo za zaprtimi vrati pisarn. Smisel našega bivanja je v tem, da iščemo ravnotežje med individualnim in skupnim življenjem.«

V zvezi s tem se misijonar zopet spomni svojih staršev: »Zidati hiše sem se naučil, ko sem bil star deset let. Očetu in mami sem hvaležen, da sta me učila in vzpodbujala k delu in spoštovanju do dela in do ljudi, mi v veliki družini dala znanje sobivanja.«

»Tudi nedeljska maša je praznik. Zbere se nas približno 10.000 ljudi in skupaj poslušamo Božjo besedo. Evharistija ni samo obred, ampak doživljanje Božje ljubezni za vsakega izmed nas. Evharistija ni samo stvar duhovnika, ampak je praznovanje Božjega ljudstva. Ne moremo slaviti Boga, če vidimo lačnega pred vrati. Vsi plešemo, vriskamo in ploskamo od veselja. Afriški otroci v nedeljo rečejo staršem, da gredo na praznovanje, v kraj molitve.«

In kakšno je njegovo sporočilo?

»V pridigi se dotaknem življenja v vasi, skupnega dela, športa, šole in tudi politike ter gospodarstva v svetu. In vedno povem konkreten primer. Večkrat prosim tudi ljudi, da sami spregovorijo, in pridiga je tako pogovor med nami. Želim, da je pridiga iskreno vzdigovanje duha, ki prinese upanje in veselje.«