Čudovita živalska bitja

Med konji so tri avtohtone pasme (lipicanski konj, posavski konj, slovenski hladnokrvni konj), med ovcami so štiri (bovška ovca, istrska pramenka – istrijanka, belokranjska pramenka in jezersko-solčavska ovca), pri nekaterih vrstah pa je samo en ponosni predstavnik oziroma predstavnica: kraški ovčar, cikasto govedo, drežniška koza, krškopoljski prašič, štajerska kokoš, soška postrv in kranjska čebela. Pravo slovensko kraljestvo živali.

V Sloveniji živijo tudi tri velike zveri – medved, volk in ris.

V Postojnski jami pa lahko spoznate človeško ribico, ki je največja jamska žival na svetu.

Zmajev mladiček

Človeška ribica je edini jamski vretenčar v Evropi in s svojo dolžino od 25 do 30 cm zaseda mesto največje jamske živali na svetu. Repata dvoživka sodi v starodavno skupino močerilov. Njena koža ne vsebuje zaščitnega pigmenta in je bledikasta z rožnatim odtenkom, ki je posledica kožnih kapilar. Ljudje so se že od nekdaj spraševali, ali je človeška ribica bajeslovno bitje, saj jih je spominjala na zmajevega mladička.

Človeška ribica lahko živi od 100 do 120 let. In v čem je skrivnost njene večne mladosti? Ima visoko sposobnost regeneracije, saj lahko izgubljeno okončino nadomesti z novo. Brez hrane je sposobna preživeti več kot deset let.

Leta 2016 smo lahko prvič v živo spremljali zgodovinski dogodek – odlaganje 64 jajčec človeških ribic v velikem razstavnem akvariju Postojnske jame. Iz njih se je pozneje izleglo 21 mladičkov človeških ribic.

Ogrožena lepotica reke Soča

Soška postrv je sladkovodna riba, ki živi predvsem v reki Soči, po kateri je dobila ime, in njenih pritokih, razširjena pa je tudi v jadranskem povodju. Manjše se zadržujejo v srednje globoki vodi, večje pa v globokih tolmunih in veljajo za samotarke.

Soška postrv spada med najbolj ogroženo vrsto rib pri nas.

Ogrožajo jo onesnaževanje voda, uničevanje naravnega okolja, predvsem pa križanje s potočno postrvjo, ki so jo prinesli v njeno okolje na začetku prejšnjega stoletja.

V zgornjem porečju Soče poteka poseben program varovanja soške postrvi, ki je prispeval k vse boljšemu poznavanju njene biologije, ekologije in vse večjemu številu teh postrvi v rekah.

Ribiči si z vzgojo čistih populacij in izlovom potočne postrvi prizadevajo, da bi bile postrvi v Soči spet soške.

Kraljevski konj

Lipicanski konj je ena najstarejših kulturnih pasem konj na svetu. Ime pasme se navezuje na Lipico, kraj izvora pasme na slovenskem Krasu. Nastala je v Kobilarni Lipica, ki jo je leta 1580 ustanovil habsburški nadvojvoda Karel II. Lipicanec je skladen, eleganten in plemenit konj, primeren za izvajanje klasičnih dresurnih elementov, jahanje in vprego. Je dobrohotnega značaja in živahnega temperamenta.

V Lipici so začeli načrtno vzrejati prvovrstne konje za špansko jahalno šolo, ki je dejansko neke vrste visoka šola ali dresurna šola za konje. Je najvišja stopnja dresurne izobrazbe, ki jo lahko konj doseže.

Gre za izjemno zahtevno umetniško jahanje, ki temelji na naravnem gibanju konja v njegovem običajnem življenjskem okolju. Lipicanci so kot ustvarjeni za to nalogo in zagotovo jo izmed vseh vrst konj najbolje opravljajo.

Varuh črede

Kraški ovčar je nekaj stoletij stara pasma psov, ki so jih uporabljali kot pastirske pse na območju slovenskega Krasa, predvsem v okolici Pivke. Pasmo omenja tudi Janez Vajkard Valvasor v knjigi Slava vojvodine Kranjske iz leta 1689. Opisal jih je kot močne in neustrašne pse, ki naj bi jih gojili ob reki Pivki. Pasma je bila mednarodno priznana že leta 1939 pod imenom ilirski ovčar, z današnjim imenom kraševec pa leta 1968. Za vzrejo in širitev so skrbeli pastirji, ki so potrebovali močne in neustrašne pse za zaščito črede pred zvermi.  

Je učinkovit čuvaj in varuh črede. Svojo nalogo čuvaja bo kraševec opravil dosledno, je vdan in nepodkupljiv.

Lahko je tudi družinski pes, ki ga odlikuje velika privrženost svojim vodnikom in članom družine. Danes je pasma razširjena po celi Sloveniji, sicer pa ponosni lepotec velja za edinega avtohtonega predstavnika slovenske pasme iz vrste psov.

Zverinice iz Slovenije

V Evropi ni prav veliko držav, kjer bi živele tri velike zveri. Slovenija je ena izmed njih. Rjavi medved, ris in volk so redki in zaščiteni prebivalci naših gozdov. Ogrožajo jih širjenje naselij na območja, kjer živijo, neurejena paša drobnice, cestni promet in drugi človekovi posegi v naravo.

Največja zver v Sloveniji je rjavi medved. Živi predvsem v gozdovih na jugu države.

Po ocenah strokovnjakov živi pri nas približno 400 rjavih medvedov. Medveda redko vidimo, saj je zelo previdna žival, ki dobro sliši in voha. Ko zazna bližino človeka, se umakne. Nevaren postane le, če ga človek preseneti in se mu preveč približa. Zelo pomembno vlogo v naravi ima tudi kot plenilec, imenujemo ga ključna vrsta. Z varovanjem rjavega medveda in območja, kjer živi, ohranjamo tudi druge živali.

Ris, največja evropska mačka, je bil na začetku 20. stoletja v Sloveniji iztrebljen, zato so lovci leta 1973 v gozdove Kočevskega roga izpustili šest risov iz Slovaške.

Ponovna naselitev risov v Sloveniji velja za eno najuspešnejših v Evropi.

Ris ima dolge noge, zadnje so daljše in mu omogočajo močan odriv, pri hoji stopa le po prstih. Kremplji so ostri in močni ter skriti v šapi. Spoznamo ga po rdečkastosivem kožuhu, pokritem s pegami, čopu dlak na koncu uhljev in kratkem repu s črno konico. Samci so večji in močnejši od samic, tehtajo do 30 kilogramov. Zelo dobro vidijo in slišijo. Risi so plašne živali in jih je težko srečati. Če pa ga boste videli, se ne bojte, saj za človeka ni nevaren.

V Sloveniji smo ohranili tudi volka, ki živi na območju kočevskih in notranjskih gozdov.

Po ocenah strokovnjakov (projekt SloWolf) živi v Sloveniji okoli 39 volkov, ki tvorijo osem do enajst tropov.

Struktura tropov je skoraj vedno enaka, in sicer gre za družine: oče, mati in njuni različno stari mladiči. Volk naj ne bi bil nevaren za človeka. V Sloveniji nimamo nobenega potrjenega primera, da bi koga poškodoval, čeprav vsako leto pride do kar nekaj srečanj človeka z volkovi.