Slovenija utira pot mednarodnemu priznanju jezika gluhoslepih

Gluhoslepota je samostojna oblika oviranosti, pri kateri sta sluh in vid toliko okvarjena, da se čutili ne moreta medsebojno nadomeščati. Zato ne gre le za seštevek slepote in gluhote, temveč za samostojno obliko invalidnosti.

Kot poudarja dr. Simona Gerenčer, soustanoviteljica Združenja gluhoslepih Slovenije DLAN, so osebe z gluhoslepoto izjemno raznolika skupina ljudi. Razlikujejo se po starosti, pri kateri je nastala okvara, stopnji okvare posameznega čutila, medsebojnem vplivu obeh okvar in morebitnih pridruženih oviranostih. Razlikujejo se tudi po življenjskih izkušnjah, načinu zaznavanja okolja in sporazumevanja, stopnji jezikovnega razvoja ter podpori, ki jo imajo v okolju.

V vsakdanjem življenju lahko zaradi omejenega dostopa do informacij in oteženega sporazumevanja težje vzpostavljajo stike z okolico ter izražajo svoje potrebe, misli in občutke. Zaradi osamljenosti, nerazumevanja in nezmožnosti enakovrednega sporazumevanja se lahko znajdejo v hudih življenjskih stiskah.

Jezik gluhoslepih je več kot le način sporazumevanja

Osebe z gluhoslepoto informacije iz okolja zaznavajo na različne načine, pri čemer ima pomembno vlogo tip. Uporabljajo tudi preostali vid in sluh ter voh in okus.

Jezik gluhoslepih se je razvijal kot odgovor na raznolikost njihovih potreb in načinov zaznavanja. Ne gre za enoten način sporazumevanja, temveč za različne načine, ki se prilagajajo posamezniku. Za uspešno sporazumevanje se mora okolje prilagoditi osebi in ne obratno.

Pri sporazumevanju si gluhoslepe osebe pomagajo na različne načine. Mednje spadajo taktilna abeceda na dlani, taktilni znakovni jezik in Lormova abeceda, pri kateri posamezne točke na dlani predstavljajo črke. Uporabljajo tudi Braillovo pisavo in različne elektronske pripomočke. Pomembno vlogo imajo tolmači za gluhoslepe, ki pomagajo pri komuniciranju in razlagajo dogajanje v okolici.

Jezik gluhoslepe osebe ne omogoča le izražanja, temveč tudi sodelovanje v družbi in razvoj občutka lastne vrednosti. Je pomemben del identitete in pripadnosti skupnosti.

Dolgoletna slovenska prizadevanja za razvoj področja

Večina držav gluhoslepoto še vedno razume predvsem z vidika medicinskega modela hkratne okvare sluha in vida. Kot pojasnjuje naša sogovornica, slovenska stroka gluhoslepoto razume veliko širše.

»Slovenija je z ustavnim priznanjem jezika gluhoslepih in sprejetjem samostojnega Zakona o uporabi jezika gluhoslepih naredila pomemben konceptualni premik. V ospredje ni postavila zgolj oviranosti, temveč človeka, njegov jezik, kulturo in pravico do sporazumevanja.«

Z vpisom v ustavo in sprejetjem posebnega zakona je Slovenija gluhoslepoto priznala kot samostojno invalidnost in jezik gluhoslepih kot samostojni jezik. S tem se Slovenija uvršča med vodilne države na področju pravnega priznavanja pravic gluhoslepih oseb.

Poleg tega so slovenski strokovnjaki v zadnjih dveh desetletjih izdali več kot 90 strokovnih in drugih publikacij s področja gluhoslepote ter razvili prvi slovenski e-slovar haptičnih znakov, ki je eden redkih v Evropi. Slovar pomembno prispeva k razvoju, dokumentiranju in ohranjanju jezika gluhoslepih.

Zgodovinski mejnik: Ljubljanski memorandum 2026

Slovenija si za priznanje jezika gluhoslepih kot samostojnega jezika prizadeva tudi v mednarodnem prostoru. V Ljubljani so se 30. junija 2026 na prvi mednarodni strokovni konferenci Tolmačenje za osebe z gluhoslepoto zbrali strokovnjaki, osebe z gluhoslepoto, raziskovalci, tolmači in predstavniki organizacij iz dvanajstih držav.

Skupaj so oblikovali izhodišča za nadaljnji razvoj področja, ki so jih zapisali v Ljubljanskem memorandumu 2026. Memorandum je pomemben korak k mednarodnemu priznanju jezika gluhoslepih kot samostojnega jezika, k razvoju ustreznih strokovnih praks tolmačenja in vključevanju oseb z gluhoslepoto v procese odločanja, ki vplivajo na njihovo življenje.

Pomeni »skupno zavezo, da bodo osebe z gluhoslepoto povsod po svetu prepoznane kot enakovredni nosilci človekovih pravic, svojega jezika, kulture in prihodnjega razvoja družbe«.

Memorandum torej celostno obravnava vprašanje jezika gluhoslepih in v ospredje postavlja posameznika. Prispeval bo k večji komunikacijski dostopnosti in uveljavljanju pravic oseb, ki se spoprijemajo s to obliko oviranosti. Memorandum je potrdila Svetovna zveza gluhoslepih, dokument pa je bil poslan organizacijam za osebe z gluhoslepoto po vsem svetu.

Zmožnost sporazumevanja je za vsakega človeka izjemnega pomena. Da pa bi se lahko učinkovito sporazumevali, moramo sogovornika najprej razumeti.

»Jezik gluhoslepih ni le jezik skupnosti oseb z gluhoslepoto, temveč je tudi opomnik, da se človekovo dostojanstvo začne tam, kjer drug drugemu namenimo čas, spoštovanje in pripravljenost za sporazumevanje,« zaključi dr. Simona Gerenčer.