Nevidne zračne poti nad Slovenijo: ključni selitveni koridor za velike ujede

Mojstri jadranja

Sedemnajst let trajajoča raziskava je pokazala, da lahko veliki jadralci, kot so jastrebi in orli, ob spretni uporabi zračnih tokov med letenjem porabijo približno toliko energije, kot če bi mirovali.

»Te ptice lahko v ustreznih razmerah preletijo Slovenijo, ne da bi pri tem enkrat samkrat zamahnile s perutmi,« pojasnjuje Tomaž Mihelič, strokovni direktor Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) ter soavtor raziskave.

Velike ujede so pri premikanju močno odvisne od območij, kjer lahko izkoriščajo ugodne zračne tokove. Prav nad Slovenijo poteka eden najpomembnejših selitvenih koridorjev za velike ujede v tem delu Evrope. Gre za zračni koridor, ki je za velike ujede edini mogoči prehod od Jadranskega morja do Alp prek dinarskih grebenov in hribovitega sveta, ki se vleče od Čičarije in Snežnika na jugu Slovenije do Julijskih Alp.

Pomen takšnih koridorjev Mihelič ponazori na primeru beloglavega jastreba. Odrasla ptica lahko tehta tudi do devet kilogramov, zato ne more leteti na dolge razdalje brez ugodnih zračnih tokov.

»Če bi moral preleteti območje, kjer ne bi mogel izkoriščati vzgornikov in bi moral ves čas aktivno leteti, ga preprosto ne bi mogel prečkati.«

Prav zato so povezave med posameznimi območji z ustreznimi naravnimi danostmi za jadranje ključnega pomena. Slovenija je med najpomembnejšimi naravovarstvenimi stičišči v Evropi, saj gre za povezavo med Alpami in Balkanom. »Za jastrebe druge prave alternative ni,« poudarja Mihelič.

Slovenski raziskovalci v mednarodni ekipi

K sodelovanju v raziskavi, ki je združila 68 strokovnjakov z vsega sveta, so slovenske znanstvenike povabili predvsem zaradi njihove bogate zbirke telemetričnih podatkov in strokovnega znanja. »Prispevali nismo le podatkov, temveč tudi izkušnje z nameščanjem oddajnikov, poznavanje njihovega vpliva na let ptic in znanje pri razlagi rezultatov. Zato smo bili zelo veseli, da smo lahko sodelovali v tej raziskovalni skupini,« pravi Mihelič.

Sodobni oddajniki, ki tehtajo manj kot odstotek telesne mase velike ptice, omogočajo izjemno natančno spremljanje njihovega gibanja in vedenja. Raziskovalci tako ne vedo le, kje ptica je, temveč spremljajo tudi, na kateri višini leti in ali v določenem trenutku aktivno maha s perutmi ali samo jadra.

Čeprav telemetrični podatki, ki jih zbira DOPPS, prvotno niso bili namenjeni proučevanju energijske porabe med letom, so se izkazali za dragocene tudi v tem pogledu. Kot pojasnjuje Tomaž Mihelič, je glavni cilj telemetrije predvsem prepoznavanje območij, ki so za ptice ključna in jih je zato treba ustrezno varovati.

»Z raziskavo smo dobili razlago, zakaj jastrebi tako zelo potrebujejo grebene, nad katerimi običajno letijo, telemetrija pa nam je že prej pokazala, da se res držijo teh poti.« Podatki tako ne prispevajo le k boljšemu razumevanju vedenja ptic, temveč so pomembni tudi za naravovarstveno načrtovanje.

»Analizirali smo več kot štiri milijone preletenih kilometrov jastrebov, skupno pa je bilo v raziskavi zbranih več kot 1,5 milijona telemetričnih odčitkov,« našteva strokovni direktor DOPPS.

Varovanje selitvenih poti

Raziskava potrjuje, kako tesno je gibanje živali povezano z njihovim okoljem. »Ta neverjetna prilagoditev na okolje jastrebom omogoča, da za letenje porabijo zelo malo energije. Brez nje kot vrsta verjetno sploh ne bi obstali, saj v naravi ne bi našli dovolj hrane za pokrivanje energijskih potreb, kakršne imajo ptice z aktivnejšim letom. Ob izkoriščanju zračnih tokov lahko jastrebi s kar najmanjšim naporom preletijo velikanske razdalje,« razloži Tomaž Mihelič in doda, da je zanje tudi dvesto kilometrov dolg premik v enem dnevu energijsko skoraj zanemarljiv.

Zračne poti na prvi pogled niso tako očitne kot reke, gorski grebeni ali gozdovi. Toda za velike ujede so prav te povezave ključne za premikanje na velike razdalje. Ohranjanje tega edinstvenega koridorja zato ni pomembno le za Slovenijo, temveč je del prizadevanj za varstvo ptic na evropski ravni.