Godbeno društvo rudarjev Idrija

Njena prepoznavnost je že v 19. stoletju segla daleč preko idrijskih hribov. Tako so idrijski muzikanti nastopili tudi v Postojnski jami 11. marca 1857, ko sta jo obiskala avstrijski cesar Franc Jožef in cesarica Elizabeta na povratku s poti po Italiji. 

Sloves, ki si ga je godba ustvarila do sredine 19. stoletja, ji je prinašal vabila za nastope zunaj mesta, hkrati pa so pomembna glasbena združenja prihajala tudi v Idrijo.

Idrijčani so se tako razveselili obiska moškega pevskega zbora ljubljanske Filharmonične družbe, ki se je odzval povabilu in nastopil na slavju ob prazniku sv. Ahaca 22. junija 1863.

V Idriji si večjih praznovanj brez godbe dolgo ni bilo mogoče predstavljati. Tako je bilo tudi leta 1880, ko so ob prazniku sv. Ahaca praznovali 300-letnico dokončnega podržavljenja Rudnika. Praznovanja se je udeležilo tudi več predstavnikov državne in deželne oblasti. Proti koncu 19. stoletja pa so se razmere za godbo začele slabšati. 

Leta 1886 je prišlo do kratkotrajnega razpada, resnejši problemi pa so se pojavili na začetku 20. stoletja. Leta 1903 je rudarska godba razpadla.

Po razpadu so v okviru socialdemokratskega gibanja 23. avgusta 1903 ustanovili Delavsko godbeno društvo »Naprej«, ki pa je zaradi napetih odnosov z vodstvom rudnika delovalo v oteženih okoliščinah. Rudnik ni želel naročiti njihovega nastopa pri procesiji ob dnevu sv. Ahaca, prav tako jim ni dovolil igranja na rudarski veselici na »Zemlji«. Društvo je kljub temu uspešno delovalo do prve svetovne vojne.

Razpadi in prepovedi

Med prvo svetovno vojno je delovanje društva razumljivo zamrlo. Leta 1920 so se pojavila hujša osebna nesoglasja, pri čemer je bil neposreden povod spor glede sodelovanja pri cerkvenih slovesnostih. Ker je društvo odpovedalo udeležbo pri velikonočni procesiji, je več članov izstopilo in pri Katoliški delavski družbi ustanovilo Katoliško godbeno društvo, ki je kmalu začelo javno nastopati. 

Staro godbeno društvo je delovalo naprej, vendar okrnjeno. Leta 1927 so fašisti ukinili obe društvi.

Večina godcev se je nato zaradi strahu pred brezposelnostjo vključila v sindikalno organizacijo Dopolavoro. Nastopali so na vojaških paradah, državnih in cerkvenih praznikih ter na izletih po okoliških krajih, tradicionalno pa so koncertirali na trgu pred cerkvijo sv. Barbare. Kljub italijanski okupaciji je godba ohranila visoko kakovost.

Na začetku druge svetovne vojne je bila godba znova razpuščena, saj so bili godbeniki vpoklicani v različne rodove italijanske vojske, večino inštrumentov pa si je prisvojila italijanska armada (nekaj se jih je ohranilo do danes).

V času vojne so se nekateri idrijski godci pridružili godbi IX. korpusa, s katero so nastopali na številnih mitingih, nekateri pa so žal padli v bojih.

Godba IX. korpusa je nastopila tudi v Idriji takoj po osvoboditvi, kar je pomenilo začetek novega in zelo plodnega obdobja idrijske godbe.

Po vojni do danes

Po vojni so se godbeniki vračali domov, delo pa se je začelo skoraj iz nič: ni bilo ne inštrumentov ne notnega materiala. Inštrumente so iskali po hišah, šolah, nekaj celo v Ljubljani. Skladatelj in dirigent Jože Klemenčič (1903–1964) je že leta 1945 zbral godbenike in inštrumente ter takoj začel z vajami. Zaživela je tudi mladinska godba, ki je delovala do 1951, ko se je združila s starejšo (sindikalno). 

Godbeniki so močno podpirali ustanovitev glasbene šole, ki je znova zaživela leta 1946. Njen prvi ravnatelj je postal Klemenčič, ki jo je vodil do smrti.

Sredi 70. let so nastopile hude finančne težave. Znižanje cene živega srebra na svetovnih trgih je povzročilo delno zaustavitev izkopavanja, nato pa tudi sklep o postopnem zapiranju rudnika, kar je pomenilo konec finančne podpore godbi (1976). Finančna kriza je trajala več kot 25 let; pomoč podjetij, lokalne skupnosti in prebivalcev je zadostovala predvsem za kritje najnujnejših stroškov. Konec 80. let je orkester zaradi izčrpanosti od stalnih prošenj za sredstva za nekaj mesecev prenehal delovati. Kapelnik Julijan Vidmar je jeseni 1990 odstopil, nasledil pa ga je dirigent Miroslav Matić (1991–1997).

Pomemben preobrat je prinesel dogovor o finančnem sodelovanju Rudnika, Občine Idrija in Pihalnega orkestra rudarjev Idrija (februar 1995), vendar je do 1999 propadel.

Leta 1997 se je orkester v skladu z novo društveno zakonodajo preimenoval v Godbeno društvo rudarjev Idrija.

Godba je kasneje vendarle uspešno pridobivala tudi sponzorska sredstva nekaterih podjetij, kar ji je omogočilo hitrejši razvoj in preobrazbo godbe v simfonični sestav. Pod vodstvom dirigenta Domna Prezlja (2001–2022) je idrijska »pleh banda« dosegla opazen kakovostni preskok.

Več kot samo glasba

Leta 2013 je bilo Godbeno društvo rudarjev Idrija vpisano v Register žive kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo RS, kar predstavlja eno pomembnejših priznanj. Zgodovina je sicer polna trenutkov, ko je godba visela na robu propada, vendar ni nikoli povsem ugasnila.

Idrijska godba je zato več kot glasbeni sestav, je zvočni zapis mesta in njegove vztrajnosti.

V njej se zrcali ena ključnih značilnosti slovenskih godb, da niso zgolj spremljava praznikom, temveč nosilke skupnosti, discipline in kulturnega spomina, ki se prenaša iz generacije v generacijo.