Nominacija Plečnikovih del v Ljubljani za vpis na Unescov seznam svetovne dediščine

Kot je zapisal Kenneth Frampton, je Plečniku zaradi njegove izjemne plodovitosti in diskretne inventivnosti uspelo ustvariti nekatera izmed najbolj poetičnih del 20. stoletja, ki jih ni mogoče umestiti v nobeno od tedanjih arhitekturnih smeri.

Arhitekt Jože Plečnik je pri vsakem posegu v mestu upošteval in oplemenitil obstoječi prostor z novimi motivi, stavbami in funkcijami. Mestno jedro je s spoštovanjem do že obstoječega mesta na novo interpretiral in razvil v niz javnih prostorov (trgi, parki, ulice, sprehajališča, mostovi) in stavb;

Plečnik je spoštoval odlike stare Ljubljane, naravne, arhitekturne in zgodovinske, z njihovimi nesnovnimi vidiki, ter jih z večjimi in manjšimi intervencijami poudaril.

Njegovo oblikovanje spremlja unikaten arhitekturni izraz, ki se napaja iz zakladnice zgodovine arhitekture, vendar ne kot povzemanje, ampak kot inovativno interpretiranje.

Vodna in kopenska os

V skladu s temi pristopi je arhitekt na podlagi že izgrajene urbane krajine zasnoval dve urbani osi, vodno in kopensko, ki najbolje ponazarjata Plečnikov pristop preureditve prostora. Zelena os se začenja pri Trnovskem mostu in teče preko Trga francoske revolucije, Vegove ulice, Kongresnega trga in se zaključi v parku Zvezda. Vzporedna kopni osi je vodna os, ki jo oblikuje rečni prostor Ljubljanice od Špice v Trnovskem predmestju do Zapornice v Poljanskem predmestju. Ti dve osi povezujejo prečne osi, ki sooblikujejo urbanistično mrežo mesta. Zgodovinsko jedro mesta je povezano z vitalnimi točkami v urbanih in ruralnih predmestjih v širšo urbano mrežo Ljubljane (cerkev sv. Mihaela na Barju, cerkev sv. Frančiška Asiškega, Plečnikove Žale – Vrt vseh svetih).

Plečnik je tako v mestu ustvaril vrsto samostojnih mikroambientov in likovnih prepletov, ki sestavljajo mozaik celote. To omogoča uporabnikom raznoliko rabo in različno razumevanje prostora.

Njegovi pristopi se odzivajo na potrebe moderne družbe 20. stoletja, še več, odgovarjajo na probleme današnje sodobne družbe, ki si pri urbanem načrtovanju mest prizadeva za večjo občutljivost glede prostora in trajnostnih ureditev.

Delovna skupina za pripravo nominacije za vpis izbranih Plečnikovih arhitekturnih in urbanističnih del na Unescov seznam svetovne dediščine je pripravila 760 strani obsežen nominacijski dosje.

Skupina pod vodstvom Ministrstva za kulturo in v koordinaciji Muzeja za arhitekturo in oblikovanje je vključevala člane iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Mestne občine Ljubljane, Mestnega muzeja in galerije Ljubljana in druge zunanje sodelavce.

Nominacija sledi Unescovim operativnim smernicam za pripravo nominacijskega dosjeja in obsega devet glavnih poglavij, ki pokrivajo različne ravni dediščine, kot so opisi del, stanje spomenikov, upravljavski sistemi, kartografski deli in drugo. Središče nominacije je poglavje 3, tako imenovana utemeljitev izjemne univerzalne vrednosti. Tu so po Unescovih merilih utemeljene vrednote Plečnikove arhitekture.

Osebna in kolektivna identiteta mesta

Med nastajanjem “Plečnikove Ljubljane” je arhitektove pristope najverjetneje najbolje ubesedil umetnostni zgodovinar France Stele, sicer v poetičnem tonu, ki pa zajame bistvo njegovih intervencij: “Plečnikova Ljubljana je sicer osebna Ljubljana, posledica njegove močne osebnosti, ki se je po nji udejstvovala, je pa tudi naša skupna, kolektivna Ljubljana, ker je Plečnik prisluškoval utripom naše ljubezni zanjo in tistim pobudam, ki jih je Ljubljana preteklosti latentno, skrito hranila za sedanji čas.”