Slovenska športna dediščina

Gimnastika v antičnem izvirniku pomeni telesno vadbo in se je kot sistem vaj, iger, borb in vaj z orodjem ter na orodju oblikovala v skoraj vseh evropskih kulturah 19. stoletja.

Na Slovenskem so bili njeni prvi nosilci sokoli in nemški turnarji, ki so se društveno organizirali v letih 1862 in 1863.

Ljubljanski telovadci so društvo poimenovali Južni sokol (po letu 1867 Ljubljanski sokol) in vzpostavili v luči tedanjega panslovanstva stik in odnos s praškimi kolegi sokoli. Dejavnost (gimnastiko) so slovenili v telovadbo (Nemci v turnen) in poleg raznovrstne vadbe prirejali množične prireditve ali zlete in telovadne tekme. Telovadba je postala tudi osnova šolske telesne vzgoje, po drugi vojni pa tudi rekreacije.

S slovensko politično-kulturno delitvijo na liberalni in katoliški tabor v devetdesetih letih 19. stoletja je bila organizirana tudi katoliška telovadna organizacija z imenom Orel in pozneje še socialdemokratske Svobode, vse pa je po drugi vojni nasledil Partizan.

Šport postaja tudi politično pomembno gibalo

Ob telovadcih so se leta 1893 organizirali ljubitelji in raziskovalci gora in gorništva v Slovenskem planinskem društvu ter nastopili proti germanizaciji Alp na Slovenskem, član Jakob Aljaž pa je z odločnim aktom postavitve stolpa vrh Triglava rešil goro pred ponemčenjem.

Prvo slovensko kolesarsko društvo je bilo organizirano leta 1887 (Klub slovenskih biciklistov Ljubljana), športna društva pa nekaj pozneje, leta 1900 Športno društvo Maribor in leta 1907 Ljubljanski sportni klub ter v letu 1911 Slovenski nogometni klub Ilirija (Ljubljana) in Slovenski nogometni klub Jugoslavija (Gorica).

S tem se je vzpostavljala slovenska moderna telesna kultura, telovadci, planinci in športniki pa so v luči slovensko-nemškega in slovensko-italijanskega narodnega dualizma tedanje Avstro-Ogrske odigrali tudi narodno-politično vlogo.

Z organiziranjem jugoslovanske države (1918) se je dejavnost širila z novimi športnimi panogami, društvi in klubi ter centralnimi panožnimi organizacijami, medtem ko so bila društva med zamejci na udaru fašističnih in nacionalističnih politik prepovedana ter nato obnovljena po drugi svetovni vojni. Izstopal je požig Narodnega doma v Trstu julija 1920, kjer sta bili tudi telovadnica in pisarna Tržaškega sokola.

Slovenski šport postaja pomemben tudi v svetovnem merilu

S koncem prve vojne in organiziranjem jugoslovanske države so bili Slovenci soustanovitelji državnih zvez in so se vključili v mednarodni šport.

V okviru jugoslovanskega športa so slovenski športniki v daljšem obdobju prevladovali v športni gimnastiki, zimskih športih in alpinizmu, kjer so okronali razvoj leta 1979 s prvenstveno smerjo na Mount Everest, prav tako so bili redni reprezentanti olimpijskih iger in drugih mednarodnih prvenstev.

V okviru olimpijskih nastopov lahko poudarimo, da sta leta 1912 v avstrijskem moštvu nastopila sabljača Rudolf Cvetko in Kočevar Rihard Verderber ter osvojila tudi že prve medalje, sicer pa športna statistika evidentira za jugoslovansko obdobje slovenskega športa več kot 460 nastopov slovenskih športnikov in športnic na olimpijskih igrah, ki so osvojili ali bili del moštva pri osvojitvi 24 medalj.

Z osamosvojitvijo junija 1991 in ob agresiji Jugoslovanske ljudske armade so slovenski športniki zapustili jugoslovanske reprezentance (npr. sredozemske igre v Atenah, evropsko prvenstvo v košarki).

Sledilo je organiziranje slovenskega olimpijskega komiteja, ki je januarja 1992 prejel povabilo na zimske olimpijske igre v francoski Albertville in poletne v Barcelono, s tem pa je slovenski šport dobil tudi mednarodno športno priznanje ter se vključil v mednarodne športne zveze. Na Slovenskem je bilo tik pred drugo svetovno vojno organiziranih okrog dvajset športnih panog, v šestdesetih letih 20. stoletja je število naraslo na okrog trideset panog.

Danes Olimpijski komite Slovenije združuje več kot šestdeset olimpijskih in neolimpijskih športov.

Ohranjanje športne dediščine

Z razvojem sta se oblikovali tradicija in dediščina, ki so jima posvetili pozornost že telovadci sokoli pred drugo svetovno vojno. Po drugi svetovni vojni se je delček sokolske in športne dediščine prenesel na fakulteto za šport ali pa se je hranil pri posameznih športnih organizacijah in posameznikih, manjkala pa je, in prav tako danes, sistematična centralna in muzealska institucija, ki bi prevzela skrb za dediščino športa. Pobuda za ustanovitev institucije oziroma muzeja se je  pojavila po osamosvojitvi Slovenije.

Leta 2000 je bil ustanovljen Muzej športa, ki je dobil prostore na Kopitarjevi ulici v Ljubljani in bil po dobrih desetih letih delovanja pridružen Zavodu za šport Republike Slovenije Planica kot eden njegovih oddelkov.

V njem poteka zbiranje gradiva, v manjšem delu prostorov pa je urejena manjša razstava, ali bolje rečeno, predstavitev delčkov športne dediščine, hranjene v depoju oddelka Muzej športa. Ta zajema predmete s področja gimnastike ali telovadbe, lahke in težke atletike, športnih iger, mehanskih, vodnih in zimskih športov ter na drugi strani primere olimpijstva in razvoja objektov, npr. Planice in dvorane Tivoli.