Prihodnost s trdnimi koreninami: pol stoletja umetne inteligence v Sloveniji

Od prelomnih raziskav strojnega učenja do prispevkov v medicini, kot je razvoj rešitev, ki so vodile do prvega umetnointeligenčnega srčnega spodbujevalnika ter do orodij, kot je Orange, ki ga danes uporabljajo raziskovalci po vsem svetu. Slovenija že desetletja aktivno soustvarja razvoj umetne inteligence.

Skromni začetki

Vse se je začelo na neizdelanem podstrešju Inštituta Jožef Stefan, kjer so raziskovalci iskali odgovore na temeljna vprašanja: ali se stroj lahko uči sam in kako človeško izkušnjo prenesti v abstraktni zapis?

Septembra 1970 so trije diplomanti elektroinženirstva, Iztok Lajovic, Vladislav Rajković in Ivan Bratko obiskali dr. Antona Železnikarja, vodjo oddelka E4 na Inštitutu Jožef Stefan.

»Izrazili smo željo po delu na inštitutu in vprašali, česa se lahko lotimo. Doktor Železnikar je bil izredno odprtega duha. V nekaj minutah se je naš pogovor osredotočil na umetno inteligenco. Slišali smo za obstoj tega področja in si predstavljali, da je razburljivo. To nam je zadostovalo. Dodelili so nam neizdelane podstrešne prostore brez oken, vroče poleti in ledeno mrzle pozimi. Pa vendar je ravno to podstrešje sčasoma postalo dom več oddelkov, ki so se na inštitutu ukvarjali z umetno inteligenco. Kmalu se nam je pridružil Peter Tancig. Kar se tiče strokovnega znanja na temo umetne inteligence pa smo bili prepuščeni sami sebi. Imeli smo dostop do knjižnice, peščice strokovnih člankov in nekaj knjig, to je bilo vse,« se začetkov spominja prof. dr. Ivan Bratko.

Svetovni računalniški kongres in mednarodno povezovanje

Prelomni dogodek se je zgodil leta 1971, ko je Ljubljana gostila svetovni računalniški kongres IFIP. Ta dogodek je v Slovenijo pripeljal vodilne svetovne strokovnjake in dal močan zagon razvoju računalništva ter umetne inteligence. Pionirji umetne inteligence pri nas so se imeli priložnost srečati z vodilnimi svetovnimi strokovnjaki tistega časa.

»Umetna inteligenca takrat vsekakor ni bila to, kar je danes, ko nam je že skoraj stalni sopotnik pri vsakodnevnih opravilih. V tistem času je bil v ospredju poskus raziskovanja praktične uporabnosti. Ustvariti so želeli stroje, ki bi delovali samostojno. Šlo je za preverjanje osnovnih konceptov, v zgodnji robotiki so se stroji učili predvsem fizikalnih lastnosti, denimo, ali je mogoče postaviti kroglo na kocko. Iskali so način, kako bi našo življenjsko izkušnjo prenesli v abstraktni zapis," pojasni Gaja Zornada, direktorica Računalniškega muzeja in kustosinja razstave Izvor prihodnosti, ki prinaša poglobljen vpogled v pet desetletij razvoja umetne inteligence v Sloveniji.

Doktor Ivan Bratko se je leta 1977 opravil v Edinburg v raziskovalni laboratorij pionirja umetne inteligence Donalda Michieja in tesnega sodelavca slovitega Alana Turinga. Michie je bil najprej Bratkov mentor in nato raziskovalni kolega. Bratka je prevzelo vprašanje, ali lahko računalnik naučimo igrati šah, strateško igro, ki je veljala za vrhunec človeškega intelekta.

»Ko je Bratko Donaldu Michieju predstavil idejo, da se stroj lahko uči iz izkušenj, mu je Michie odgovoril, da so oni resen laboratorij in se ne ukvarjajo z znanstveno fantastiko. Le pol leta pozneje mu je Bratko dokazal, da se stroj lahko uči iz izkušenj,« Bratkovo izkušnjo povzame Gaja Zornada. Ob tem dodaja, da je bil odklonilni odziv za Donalda Michieja, sicer velikega vizionarja na področju umetne inteligence, prej izjema kot pravilo. Čeprav je prvotni odziv presenetil celo Bratka, je Michie hitro prepoznal, kakšne možnosti odpira ta smer raziskovanja. Le nekaj mesecev pozneje je projektu namenil svojo polno podporo.

Poudarek je bil namreč na samostojnem strojnem učenju, kjer računalnik sam ustvarja pravila na podlagi primerov (izkušenj), kar je pomenilo radikalen odmik od takrat uveljavljenih sistemov, ki so temeljili na ročnem vnašanju vnaprej določenih pravil in znanja.

Razvejana mreža mednarodnega sodelovanja je slovenskim raziskovalcem omogočila soustvarjanje pomembnih prebojev na področju umetne inteligence. Številni znanstveniki iz tujine so si želeli sodelovati s slovenskimi inštituti, kjer so nastajala temeljna dela, ki se po vsem svetu navajajo kot viri za nove raziskave.

Ljubljanska šola umetne inteligence

Okrog dr. Ivana Bratka so se zbrali še drugi raziskovalci in nastala je tako imenovana ljubljanska šola umetne inteligence, ki je bila prepoznavna tudi v mednarodnem prostoru. Kot pove Gaja Zornada, sta bili ključni vodili ljubljanske šole logika in razložljivost: »Sistemi umetne inteligence morajo biti razumljivi človeku, vedeti moramo, kako pridejo do svojih rezultatov.«

In tudi danes je razložljivost še kako v ospredju razprav o umetni inteligenci, poudarja Gaja Zornada. »Ko tehnologije ne razumemo več, se pojavijo strahovi, zato je vprašanje razložljivosti danes znova v ospredju.«

Ta način raziskovanja pa je odprl vrata tudi v medicino, kjer je zaupanje v tehnologijo ključno. Slovenski raziskovalci so razvijali rešitve, ki niso bile le učinkovite, temveč tudi razložljive.

Slovensko znanje v prvem inteligentnem srčnem spodbujevalniku na svetu

Slovenija je bila svetovna velesila na področju induktivnega logičnega programiranja. Sistem KARDIO, ki so ga razvijali Ivan Bratko, Nada Lavrač in Igor Mozetič, je z uporabo simulacij induktivnega logičnega programiranja iz simulacij srca oblikoval pravila za diagnosticiranje motenj srčnega ritma. Kot pojasni Gaja Zornada, je »sistem KARDIO pokazal, da lahko računalnik razume, zakaj pride do aritmije, ne le kako izgleda EKG«

Ta tehnologija je bila tako napredna in zanesljiva, da je bila deset let pozneje vgrajena v prvi umetnointeligenčni srčni spodbujevalnik avstralskega proizvajalca.

Hkrati pa so na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko v sodelovanju z Gorenjem razvili mikroprocesorski analizator EKG-signala. Kot pojasni Gaja Zornada, je bil to »aparat za diagnosticiranje pacienta pod obremenitvenim testom, ki je pospešil in dopolnjeval strokovno presojo kardiologov«.

Prihodnost ima v Sloveniji trdne korenine

Slovensko znanje nikoli ni ostalo zaprto v laboratorije. Dr. Ivan Bratko je avtor najbolj priljubljenega učbenika za programski jezik Prolog (programiranje logike), ki se še danes uporablja po vsem svetu. Ko so se študenti na MIT ali Stanfordu učili o inteligentnih agentih, so to počeli na primerih, ki jih je zasnoval profesor v Ljubljani.

Tradicijo danes nadaljujeta dr. Blaž Zupan in dr. Janez Demšar, ki sta na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani razvila program Orange, ki ga uporabljajo tisoči po vsem svetu. Orange je odprtokodni program za podatkovno analitiko, ki vsakomur omogoča, da umetno inteligenco uporabi pri katerem koli problemu, utemeljenem na podatkih.

Zgodba umetne inteligence v Sloveniji je zgodba o vztrajnosti, viziji in sodelovanju. Začela se je skromno, na nedokončanem podstrešju, danes pa je pomemben del svetovnega znanstvenega prostora. Kot poudarja Gaja Zornada, »slovenski doprinos je bistveno večji, kot bi sklepali glede na velikost države. Prihodnost ima pri nas trdne korenine, ki temeljijo na vrednotah, in te bodo odločale, kako bomo tehnologijo uporabljali«.

Več o tradiciji umetne inteligence v Sloveniji lahko izveste na razstavi Izvor prihodnosti, ki bo do 3. maja 2026 na ogled v galeriji Kresija v Ljubljani, nato pa v Računalniškem muzeju. Razstavo je pripravil Računalniški muzej v sodelovanju s Fakulteto za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, AI-D – Zavodom za spodbujanje razvoja umetne inteligence Ljubljana, Slovenskim društvom za umetno inteligenco SLAIS in Inštitutom Jožef Stefan.

Naslovna fotografija: Depositphotos