Veter v laseh na Tomosovem mopedu

Razvoj tovarne Tomos se je začel po drugi svetovni vojni, ko je bila tovarna ustanovljena v Sežani, nato pa preseljena v Koper. Ključni mejnik je bilo leto 1959, ko je bila tudi uradno odprta in je začela postajati pomembna v industrijskem prostoru. V naslednjih desetletjih so nastajali modeli mopedov, ki so postali simbol mladosti.

Zgodba o uspehu

Največji razcvet je tovarna Tomos dosegla med letoma 1979 in 1989, ko je proizvodnja dosegla vrhunec, mopede pa so izvažali v več kot 80 držav po svetu. Ime podjetja je tako postalo svetovno prepoznavno. Pomembno vlogo je podjetje imelo tudi v moto športu, saj so Tomosovi mopedi že zgodaj začeli tekmovati na mednarodnih dirkah in pri tem dosegali uspehe, kar je dodatno utrdilo ugled znamke. Tovarna je prisotnost na tujih trgih okrepila tudi s proizvodnimi obrati v tujini.

Tomos pa ni zaznamoval le industrije, temveč tudi razvoj Kopra kot pomembnega gospodarskega in kulturnega središča.

Muzej Tomosove zgodovine

Danes to dediščino ohranja Muzej Tomosove zgodovine v Kopru, ki ga je ustanovil Stevo Vujić.

Motor v njegovi mladosti ni bil le prevozno sredstvo, temveč pomemben del vsakdana, družinskih vezi in odraščanja. V mnogih primorskih domovih je imel prav posebno mesto. Stevo Vujić pove, da je prvi motor v njegovi družini, legendarni Tomos APN 4 rdeče barve, oče pripeljal naravnost iz tovarne, v kateri je delal vse življenje. »Motor je bil edino prevozno sredstvo v naši družini,« se spominja Vujić in poudarja, da ni šlo samo za praktičnost, temveč tudi za način življenja.

Motor je pomenil svobodo, povezanost in skupne trenutke, ki so se vtisnili v spomin. »Z očetom sva se redno vozila na ribolov na Sveto Katarino, in že sama vožnja je bila doživetje,« doda.

Tomosovi motorji so hitro postali več kot le del družine, postali so del širše skupnosti. V domačih garažah so jih ljudje popravljali, čistili in pogosto tudi predelovali. To ni bilo le tehnično delo, temveč družabni ritual, pri katerem so se srečevali prijatelji, si pomagali in izmenjevali izkušnje. Bližina Trsta jim je omogočala dostop do boljših rezervnih delov, kar je pomenilo, da so lahko svoje mopede nadgradili in jim dali osebni pečat. Ob tem niso manjkali niti modni dodatki: usnjene jakne, kavbojke in celoten slog, ki je spremljal to kulturo. »Če si imel lepo urejenega tomosa, si imel več možnosti, da boš dobil punco,« v smehu pove Stevo Vujić in s tem nakaže, kako pomembno vlogo je imel motor tudi v družabnem življenju mladih.

Posebno mesto v Vujićevih spominih ima tako imenovana primorska štirka, unikatni moped, ki je nastal kot plod iznajdljivosti in ustvarjalnosti. Mladi so s pomočjo staršev, ki so bili zaposleni v Tomosu, moped prilagodili po lastnih željah in potrebah. Takšni projekti so bili izraz ponosa in pripadnosti. »Motorji niso bili samo za vožnjo, bili so del naše identitete,« poudarja Vujić. Zaradi urejenosti in posebnosti teh mopedov so učitelji mladim celo dovolili, da so jih parkirali pred šolo, kar je bil v tistih časih prav poseben privilegij.

Z mopedi pa ljudje niso ostajali le v domačem okolju, z njimi so tudi raziskovali svet. Najdaljše poti so vodile v Istro, kjer so kampirali, in celo v Dalmacijo, od koder izvirajo korenine družine Vujić. Takšne poti so zahtevale pogum, iznajdljivost in tudi nekaj tehničnega znanja, saj so bile okvare mopeda del vsakdanjika. A prav te izkušnje so ustvarjale nepozabne zgodbe.

Čeprav je Vujić pozneje vozil tudi večje, potovalne motorje, med njimi velikega endura, ostaja tomos njegovo izhodišče in stalnica. Danes se zaradi številnih obveznosti, povezanih z vodenjem muzeja in promocijo zgodbe o tovarni Tomos, najpogosteje vozi prav z mopedi. Ti mu omogočajo stik z mestom in ljudmi, hkrati pa ohranjajo vez s preteklostjo. »Znamka? Tomos,« brez oklevanja odgovori Stevo Vujić, ko beseda nanese na priljubljene proizvajalce.

Danes Tomos ni več sinonim za hitrost ali tekmovanje, temveč za druženje in skupnost.

Po Sloveniji deluje več kot 50 društev, ki organizirajo panoramske vožnje in srečanja, na katerih se zberejo ljubitelji iz različnih generacij in držav nekdanje Jugoslavije. Takšni dogodki pogosto privabijo več sto udeležencev, kar kaže na to, da zanimanje za tomose ne pojenja. »Tomos danes povezuje ljudi in ohranja neko skupno identiteto,« poudarja Stevo Vujić, ki v tem vidi veliko vrednost.

Pomemben del Vujićevega poslanstva je tudi muzej, v katerem je zbranih okoli 50 mopedov v originalnem stanju ter približno 10.000 kosov spremljevalnega gradiva: od tehničnih dokumentov do fotografij in priznanj.

 Gre za celovit vpogled v zgodovino, ki presega samo tehnične značilnosti in odpira širši kulturni okvir. Tomos namreč nikoli ni bil motor za izbrance, temveč za množice. Bil je dostopen, zanesljiv in prisoten v vsakdanjem življenju. »Tomos ni bil za znane, bil je za vse,« pove Stevo Vujić in s tem povzame njegovo bistvo.

Zgodba o izdelkih Tomosa pa se ne konča v preteklosti. Z dokumentarnimi filmi, razstavami in sodelovanji z različnimi institucijami ostaja živa in aktualna.

Vujić poudarja: »Nastala sta dva zelo uspešna dokumentarna filma, za katera sem sam iskal izjavitelje in pisal scenarij. V sodelovanju z RTV Koper/Capodistria je nastal film Tomos, narejeno v Jugoslaviji, najbolj gledan film v zgodovini regionalnega centra TV Koper/Capodistria. Drugi film o Tomosu je nastal v sodelovanju z RTV Slovenija in Petrom Janezom Gromom ter govori o zgodovini Tomosa na športnih tekmah.«

Vujić v nadaljevanju pojasni: »Prelomnica mojega in našega dela je bila ob mnogih obiskih znanih novinarjev, člankih v moto revijah in časopisih razstava TOMOS leta 2021. Na pobudo Mestne občine Koper smo pripravili eno najbolj obiskanih razstav v Sloveniji. V manj kot dveh mesecih si jo je ogledalo 6700 ljudi. Pri pripravi razstave so sodelovali tudi Pokrajinski muzej Koper, Pokrajinski arhiv Koper, Fakulteta za humanistične študije Koper, Fakulteta za pomorstvo in promet Portorož, Tehniški muzej Slovenije, Muzej motociklov Vransko in Srednja tehniška šola Koper. Prelomnica je bila nagrada 15. maj, ki mi jo je podelila Mestna občina Koper. Muzej ima zaradi vseh teh dosežkov danes zelo lepe prostore v centru mesta.«

Več kot nostalgija

Še leta 1996 je Tomos dosegal rekordno mesečno proizvodnjo mopedov, nato pa je tok zgodovine obrnil svetovni trg. Industrija se je začela seliti v Azijo, kar je postopoma vplivalo tudi na Tomosovo usodo. Zadnji mopedi so iz koprske tovarne zapeljali leta 2018, izdelani pa so bili za Pošto Slovenije.

Danes pomemben del te zgodbe ohranjajo posamezniki, tako kot Stevo Vujić,  in skupnosti, ki skrbijo, da dediščina ne zbledi. Tomos ostaja simbol časa, skupnosti in ustvarjalnosti. Ni le nostalgija, temveč most med generacijami.

Tomos je dokaz uspešnega načrtovanja razvoja nekega okolja in podjetnosti ter sposobnosti doseganja ciljev, ki so na prvi pogled nedosegljivi. 

Čeprav so tovarniška vrata zaprta in stroji ne brnijo več ter proizvodni trak miruje, je Tomos še živ. V očeh mnogih generacij je legenda. Zato ima tudi svojo himno Tomos generacija. Legenda si jo zasluži.