Plemenite vrednote so močnejše od vsega, kar nas ločuje

Reševanje je vodil vodja regijskega štaba Civilne zaščite za Notranjsko Sandi Curk

Kaj se je dogajalo tistega usodnega dne? Kako je sploh prišlo do nesreče?

Ponesrečena jamarka je bila v skupini šestih jamarjev Jamarskega društva Rakek, ki je raziskovala doslej še neznane dele novoodkrite Vranjedolske jame. Ob vračanju ji je v globini okrog sto metrov na glavo padel večji kamen, ji razbil čelado in jo hudo poškodoval. Dobro je to, da je bila Ana, kot je poškodovani ime, privezana na vrv, in ker ni stala več na tleh, je bila bolj gibljiva, kar je ublažilo udarec. Jamarka je bila sicer zelo izkušena z več kot desetletjem dolgo jamarsko dobo. Po nesreči je eden izmed skupine jamarjev odhitel iz jame po pomoč, ostali pa so ostali pri njej in ji pomagali. Ves čas po nesreči je bila nezavestna, vendar po kasnejših ugotovitvah zdravnika odzivna na bolečinske dražljaje. Pri reševanju je sodelovalo 65 jamarskih reševalcev in 90 ljudi iz civilne zaščite, gasilskih društev, policije, taborniki. Vsi so v akciji sodelovali kot prostovoljci.

Kako so se po nesreči s skalo odzvali vsi navzoči v njeni bližini?

Bili so izredno prisebni. Takoj so jo položili v vodoravno lego, niso pa seveda vedeli kaj je z njo. Če pri poškodbi možganov nisi v pravi legi, v šestih urah umreš. Med njimi je bil tudi Anin brat, ki je z lastnim telesom in toploto ogreval njeno telo, da se ne bi podhladilo in s tem ohranjal njene življenjske funkcije. Eden od jamarjev se je potem začel vračati navzgor, da bi sprožil reševalno akcijo. Običajni dvig traja uro in pol, on je prišel na vrh v 25-ih minutah, seveda pod vplivom adrenalina. Takoj po prihodu na površje je obvestil Center za obveščanje Postojne, ki je takoj sprožil proces reševanja. 

Kot regijskega poveljnika so me poklicali ob 20.05, na kraj nesreče sem prispel ob 20.45, nakar smo začeli vzpostavljati vse reševalne mehanizme.

Vedeli sto kdo je v jami, niste pa imeli načrta jame, ker je jama v raziskovanju. Kako je to dejstvo vplivalo na potek?

Jamar, ki je prvi prišel iz jame, je naredil skico jame, kar je bilo izrednega pomena. Brez tega bi reševanje potekalo bistveno drugače.

So ujeti v jami imeli dovolj zalog hrane?

Seveda ne, saj niso računali na nesrečo. S sabo so imeli le omejeno količino hrane in vode. Rad bi poudaril, da kot največjo vrednoto pri tem dogodku vidim domoljubje in solidarnost. Mislim, da nas je takšne naredila zgodovina. Moji starši, ki so živeli v času italijanskega fašizma, niso smeli spregovoriti slovenske besede. In to nas dela še bolj povezane.

Kaj se je dogajalo potem?

Potem smo na površju vzpostavili radijsko zvezo z ekipo v jami in tako vzpostavili telefonsko povezavo. Še pred prihodom zdravnice so jamarji v jami naredili bivak, kamor so premaknili Ano v nek labirint, ki ni ogrožal njenega življenja s padanjem kamenja. S sabo so vzeli majhne gorilnike, da so ogrevali prostor ter hrano in vodo. Jamarji so tudi izrisali skico poti, s pomočjo katere smo pridobili dosti bolj natančne podatke o rovu. Še posebej so prišli prav minerjem. Luka Zalokar, vodja minerske službe, jamar od 8-ga leta starosti, doma iz Rakeka, njegovo življenje so jame in miniranje, je ocenil kje so največje ožine rova, ki bi oteževale reševanje in porabo eksploziva, ki ga je bilo treba pripeljati. Takoj je vpoklical jamarje – minerje in jih začel pripravljati na ta poseg. Že ob 23.00 uri so se v rov spustile štiri jamarske ekipe, ki so začele istočasno na posameznih odsekih minirati rov. Najprej so zvrtali 8 cm velike luknje, potem pa so štirje minerji in njihovi pomočniki minirali skale v oddaljenosti enega metra stran od sebe. S kladivi so krušili, pobirali kamne in jih dajali na rob rova. V 10-ih urah so razbili 20 kubičnih metrov skal, vsakih 20 minut so 10 ur pokale mine brez prestanka. Govorimo o ekstremnih  naporih in svojstvenem pristopu.

Novost ni le način miniranja, prvič na evropskih tleh ste se začeli tudi pripravljati na operacijo glave v globini 100 m.

Kmalu smo ugotovili, da bo zaradi stabilnosti življenja poškodovanke potreben tudi kisik,  glukoza, infuzija.  Vse to smo dostavili v eni uri. Pa ne le to. Začeli smo se pripravljati tudi na operacijo v globini 100 m. Imeli smo nevrokirurga, ki bi prišel na lokacijo in s pomočjo video povezave vodil operativni poseg na površju. Trije zdravniki v jami  bi izvedli kirurški poseg po njegovih navodilih. Takega primera v svetu do sedaj še ni bilo. V ta namen smo na površju že pripravili mini operacijsko dvorano.

Najbrž je bil otežen tudi dostop do jame?

Izredno, a so gasilci v dveh urah naredili dostop do jame, posekali nekaj kubikov lesa, razbili skale in jih premaknili, da smo se lahko gibali do vhoda jame, hkrati pa od štabnega šotora 100 m stran postavili agregate za osvetlitve. Štab  CZ je v treh urah po prijavi nesreče postavil šotor za namestitev 30 jamarskih reševalcev sredi gozda, kje ni ničesar. Veste, to so velikanski podvigi. Tega se ne da narediti le s traktorjem, to lahko naredijo le človek, sekira in motorka in primorsko – notranjsko srce.  In pa slovenska domoljubnost. To so ljudje, ki živijo za ta kraj, vsi so bili tudi čustveno povezani s poškodovanko, tudi če je niso osebno poznali. Številni so ponujali pomoč, ponujali so traktorje, vlečne vrvi, motorke, škripčevje.. gospa stara 80 let se je ponudila, da bi spekla kruh za reševalce. Mislim, da je to nekaj izrednega. Vas, iz katere izvira družina ponesrečene, se je zbrala v trenutku, ko smo ven prinesli Ano. Zbrali so se pred znamenjem in vso noč molili za njeno zdravje. Neverjetna enotnost regije. Ob štirih zjutraj, ko smo Ano prinesli na površje, je začelo vzhajati sonce in ptiči so začeli peti. Mistična sporočila, iz večne tišine in teme smo Ano pripeljali na sonce.

To vam je uspelo v 30-ih urah, pravite, da se kaj takega v svetu do sedaj še naj ne bi zgodilo.

Potem, ko so minerji opravili svoje delo, smo v jamo poslali štiri ekipe, ki so imele nalogo Ano prinesti iz jame. Vsaka ekipa je imela šest članov, pa ne le fantov, da ne bi zmotno mislili, med njimi so bila tudi mlada dekleta. Kar ni slučajno, menim, da ženska prenese trikrat večje breme kot moški, ker je narejena za rojstvo otroka. To dokazuje tudi daljša življenjska doba žensk. Izredno nam je prišla prav ženska plat, ki je umirjala potek dogodkov. Postavili so se na štiri mesta v rovu, ki so družno prenesle ponesrečeno. Ponekod se je ni dalo nositi na nosilih in so jo morali ročno premikati nad svojimi telesi. Včasih je bilo ponekod le 2 mm razdalje od stropa do ponesrečene. Da sploh ne omenjam psihične obremenitve. Niso si smeli dovoliti, da bi se njeno telo na nosilih premaknilo niti za 1 mm, kaj šele glava. Težavo je predstavljal tudi prenos jeklenke s kisikom, za katero niso vedeli kam bi jo dali. Tudi zdravniki niso mogli predvideti kaj se bo z njo dogajali po poti navzgor. Bili smo pred izredno težko odločitvijo kako jo spraviti iz jame. V nevarnosti ni bila le ona, ampak tudi 45 ljudi, ki so jo nosili iz rova. Med potjo bi se lahko luščile stene, česar se ni dalo predvideti. Bil je to velikanski rizik, vsak zase je moral sprejeti odgovornost za spust v jamo.

So se med reševanjem krušile skale?

So se in to je bila največja nevarnost. Reševanje je trajalo štiri ure, na prvi in četrti postaji smo morali naredili pol ure zamika. Sonda v Aninem grlu se je namreč premaknila, kar je ogrozilo njeno življenje, ponovno so jo sondirali in ji ponovno dali kisik. Potem so jo stabilizirali, med reševalcem in Ano je imela zdravnica prostora le 12 cm in v tem prostoru je s kisikom in sondo oskrbela poškodovanko. Res nadčloveške razmere.

Kako je bilo, ko so prišli iz jame?

Ko so prišli na površje, je bila težava kako jo prenesti po bregu čez skale na strmem terenu do reševalnega vozila, ki je bilo oddaljeno 1km. 56 gasilcev je naredilo živi obroč okoli nosila in tako poskrbelo, da je poškodovanka ostala trdno mobilizirana na nosilih. Na vsaki strani je bilo 22 gasilcev, naredili so ščit zida in jo na ta način prinesli do reševalnega vozila. Rešilec jo je odpeljal čez dobro uro. V reševalnem vozilu so jo morali pripraviti na helikopterski prevoz in ji nuditi vse tisto, kar ji niso mogli nuditi v jami ter jo pripravili na morebitni operativni poseg v bolnici. Bali smo se cestnih zapor, zato smo zaprosili za nočni prelet helikopterja, za katerega so tudi morali pripravili teren, da je sploh lahko pristal.

Res si zaslužite vse čestitke za izredno veliko in izredno nalogo jamarjev, Civilne zaščite RS in vseh domačinov in sploh države.

Vsakih 15 minut je bil v povezavi republiški poveljnik Civilne zaščite RS, minister za zdravje je klical na vsake 2-3 ure in nudil svojo pomoč. V stalnem kontaktu je bil tudi minister za obrambo, ministra nista bila obvezna tega storiti, a sta to naredila iz človeške solidarnosti. Ker je do nesreče prišlo preko vikenda, je bilo vse zaprto, a so se ljudje vseeno množično aktivirali, reševalci so hrano dobivali vsakih šest ur, vmesne obroke na tri ure,  napitke na eno uro, ko je pri miniranju zmanjkalo svedrov, so v jamo prišli v 45 minutah iz Merkurja, ki je sredi noči odprl trgovino v ta namen. Kaj takega se lahko zgodi le na podeželju, v mestu žal ni več takšne solidarnosti. Prebivalci Rakeka, Unca in Cerknice so preko noči puščali goreti luči v podporo reševalcem. V podporo reševanju je živela in dihala vsa država. Stik in pomoč je ponudila tudi predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič, pa predsednica države Nataša Pirc Musar. Ti klici  so reševalcem dali neizmerno moč, zlasti pa zavedanje, da v nesreči niso bili sami. Ljudje so množično prihajali in ponujali pomoč,  lahko smo ponosni, da živimo v tej državi, ki nam je stala ob strani. Rad rečem, da so nam pomagali priti iz večne teme v svetlobo. Za Ano je stala država Slovenija in ljudje, ki so bili pripravljeni pomagati. In to je zgodba, ki jo ima malo narodov.  Veseli me tudi, da država podpira izobraževanje reševalcev. In nenazadnje, gre izredna pohvala seveda dr. Tini Bizjak, ki je bila skupaj še z dvema zdravnikoma in reševalci v jami. Kot ekipa so izkazali pravo herojstvo in izreden pogum. Gre za nove prijeme, nove metode in v tej zgodbi so heroji vsi, ki so sodeloval in nas tak ali drugače podprli. Edini v EU imamo pet zdravnikov, usposobljenih jamarjev , ki se lahko spustijo do 1000 m globine, kar lahko enačimo s 8000 m visoko goro. Imamo pa tudi drugo medicinsko osebje, ki so jamarji.

Ko to pišemo, so iz Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana sporočili, da je jamarka še vedno življenjsko ogrožena in da je stanje nepredvidljivo.