Misijonski mesec oktober

Letošnje sporočilo misijonarjev ob misijonskem mesecu oktobru je »Mi smo še vedno tu!«.

Razmere so se spremenile in so še težje kot prej, a to daje misijonarjem le dodaten zagon, da so še bolj zavzeti, dejavni in da vztrajajo pri svojem plemenitem delu. Tudi papež Frančišek poziva k solidarnosti in povezovanju. Vsi smo v »istem čolnu«, kar pomeni, da moramo »veslati skupaj« in ne vsak zase.

Delo misijonarjev in misijonark je različno, saj zaobjema tako pastoralno delo, s katerim želijo približati vero in krščanske vrednote, kakor tudi nuditi socialno pomoč ljudem, njihov prispevek pa je velik tudi pri urejanju in izboljševanju razmer v določeni regiji.

Ljudem želijo omogočiti dostop do zdravstva, izobraževanja, zaposlitve, zadostne količine hrane in zdrave pitne vode. Misijonarji gradijo cerkve, šole, dispanzerje, ceste, poleg tega pa se tudi dejavno ukvarjajo z ozaveščanjem ljudi v šolah in zdravstvenih centrih.

Slovenski misijonarji

Misijonsko središče Slovenije združuje 49 slovenskih misijonarjev, ki delujejo po vsem svetu.

Od tega je 45 duhovnikov, redovnikov in redovnic ter štirje laiški misijonarji. Svojo pomoč ponujajo v 26 državah, večinoma v Afriki, a tudi na drugih celinah. 

Države, v katerih delujejo, so: Albanija, Avstralija, Bocvana, Brazilija, Burundi, Etiopija, Grčija, Japonska, Jordanija, Kanada, Kazahstan, Kirgizija, DR Kongo, Kuba, Madagaskar, Malavi, Mehika, Mozambik, Rusija, Ruanda, Slonokoščena obala, Turčija, Uganda, Ukrajina, Venezuela, Zambija.

Največ slovenskih misijonarjev je na Madagaskarju, kar devet. Med njimi tudi Peter Opeka, ki si je z nesebično preprostostjo zastavil delo, ki mu težko najdemo primerjavo.

Slovenski misijonar je več kot 23 tisoč brezdomcev glavnega malgaškega mesta Antananarivo skupaj s sodelavci v gibanju Akamasoa pripeljal v novo življenje s šolami, zdravstveno oskrbo, lastnimi domovi in zaposlitvami.

»Moje poslanstvo je služenje najbolj ubogim ljudem – v tem sem našel smisel življenja,« je dejal Peter Opeka.

Slovenski misijonarji so vnesli v misijonsko misel popolnoma nekaj novega. Pridružili so se domačinom, stopili so mednje– sami so si začeli saditi riž, kar do takrat med misijonarji ni bilo v navadi.

S tem so si tudi pridobili veliko zaupanje pri ljudeh. In kot je dejal Peter Opeka: »Hočemo z lastnimi rokami pridelati riž, ki ga bomo pojedli. Tudi to delo je pastoralno in misijonsko. Ko domačini vidijo, da se ne bojimo biti umazani, lažje gledajo v nas svoje brate. Mislim, da mora imeti današnji misijonar v eni roki Sveto pismo, v drugi pa lopato.«

Misijonarji se zavedajo, da so najboljši takrat, ko v odnosih vlada duh bratstva, ljubezni in solidarnosti. Naj nam bo njihova nesebičnost zgled in tudi sami ponudimo pomoč tistim, ki so je potrebni.