Skoči do osrednje vsebine

Kriza kaže pravi pomen tistega, kar smo imeli za samoumevno

Avtor: Vesna Žarkovič

Datum: 26. marec 2020

Čas branja: 2 min

Kriza je vselej tudi priložnost za nekaj novega. Pandemija koronavirusa namreč ni le zdravstveni, temveč tudi družbeni pojav. Veliko nam jemlje, hkrati pa nam daje priložnost, da se učimo in razumemo, kaj je v življenju zares pomembno.

Ustvarili smo svet, v katerem sta pohlep in dobiček močni vrednoti, a kriza nam kaže, da so še kako pomembni tudi znanost, umetnost in izobrazba.

1 / 3

Čas, v katerem smo, je številnim prinesel čas za razmislek. O tem, kje smo, zakaj živimo in kam gremo.

Prinesel nam je ogledalo nas samih. Prisilil nas je opustiti še do nedavnega nepogrešljive dejavnosti, kot je potrošništvo, oživljajo se vrednote solidarnosti, bližine in empatije.

Prva dejavnost, ki jo v teh časih opuščamo, je potrošništvo. Čez noč smo morali opustiti prepričanje, da brez potrošništva težko živimo, da je to nekaj, kar nam pripada, pa tudi oblikuje smisel našega življenja. V zadnjih tednih smo se morali spoprijeti z dejstvom, da lahko iz tega izstopimo.

Na nek način je to preizkus, ali je mogoče življenje osmisliti drugače, kakor nam ponujajo svetovna kapitalistična ekonomija in njeni oglaševalci.

Prav gotovo se marsikdo v času epidemije sprašuje, ali je res nujno, da smo tako intenzivno povezali svoja življenja z nakupovanji, turističnimi paketi, nizkocenovnimi svetovnimi destinacijami ipd.

Oživljajo se vrednote solidarnosti

Sociologi opažajo, da v času pandemije koronavirusa oživlja solidarnost. Pandemija nas je prisilila, da mislimo na druge, predvsem starejše.

Ni več prostora za osrediščenost nase, nadomestila ga je skrb za skupno dobro.

Znova se obuja zavedanje o vrednotah medsebojne pomoči, solidarnosti in sodelovanja.

Zato je zelo pomembno, da sporočilo solidarnosti, ki se širi v teh dneh, skušamo prenesti v trajnejše zavedanje, da so mogoči drugačni scenariji in da je pomoč šibkim vrednota, ki vodi v boljše skupno življenje.

Ko se bodo razmere vrnile v običajno kolesje, bomo bolje razumeli, kaj smo pred pandemijo imeli za samoumevno in premalo cenili. Viden bo postal pomen medosebnih odnosov, človeških stikov, tudi fizične, ne le virtualne bližine. Smo v obdobju pomembnega odkrivanja novih oblik komuniciranja, sodelovanja in prepoznavanja skupnih vrednot.

Medsebojno sodelovanje različnih strok, družbenih akterjev, ved in znanosti nasploh bo prvi pogoj za uspešno upravljanje teh izzivov tudi v prihodnje.

1 / 4

Spoprijemamo se z novo svetovno paradigmo

Svetovna paradigma bi morala postati spoštovanje, upoštevanje in razumevanje drugačnosti. Kljub številnim težavam je ta čas tudi velika priložnost za učenje odnosov v družini, strpnosti in razumevanja drug drugega.

Karantena nam vzame možnost, da bi bežali od odnosov.

Kdor je prej odšel po službi še na pijačo s prijatelji in večerno rekreacijo, z domačimi pa je preživel le nekaj ur dnevno, zdaj verjetno doživlja manjši šok. Ampak takšni šoki so dobri, kajti zdaj smo prisiljeni spoznati sebe, kaj nam pomeni biti s partnerjem in družino ter zakaj nas to straši. Ko so zaprti izhodi, se partnerstvo dejansko začne razvijati in karantena pri tem deluje kot nekakšen katalizator.

Opaziti je povečanje medsebojne pomoči. Nekatere vrtnarije so ljudem ponudile brezplačne sadike solate, ljudje si izmenjujejo knjige, ponujajo sosedom nakup živil v trgovini ipd. Krize imajo to moč, da lahko iz ljudi izvabijo človeškost, saj pregovorno šele v stiski vidiš, kdo so tvoji prijatelji. Marsikdo je te dni spoznal, da ima veliko prijateljev.

1 / 2

Odkar so otroci doma zaradi zaprtja vrtcev in šol, na spletu kroži ogromno idej za skupne dejavnosti in ustvarjanje, ki pa kažejo na to, v kakšno stisko nas lahko spravlja skupni čas z otrokom. Zakaj bi si morali dneve do konca zapolniti s številnimi dejavnostmi ali nekimi urniki? Preobilica dejavnosti namreč deluje kot mašilo za odnose.

Dobro je, če se lahko vprašamo, kaj se bo zgodilo, če se preprosto prepustimo toku, ki ga določajo otroci, in preprosto samo smo z njimi.

Pogosto si ne upamo prepustiti pobude otrokom in jih z različnimi dejavnostmi na nek način utišamo.

1 / 3