Po poteh dediščine stavbarstva Zgornje Savinjske doline

Tako zastavljeno izhodišče je v praksi varstva stavbne dediščine podeželja rodilo že veliko izvrstnih rezultatov. Kendov dvorec v Spodnji Idriji je kulturni spomenik, ki je z obnovo v prvi polovici devetdesetih let 2o. stoletja postal eden prvih »butičnih« hotelov v Sloveniji, koncept, ki je za zgoščen in krajinsko zahteven slovenski prostor edini sprejemljiv. Sledila so desetletja uspešnih obnov stavbne dediščine, ki so pripomogla tudi k ozaveščenosti in dvigu kakovosti ponudbe turizma na podeželju: domačija Majerija v Slapu pri Vipavi, Soržev mlin v Polžah pri Vojniku, Šenkova domačija na Jezerskem, Juvanova hiša v Lučah in številne druge.

Stavbna dediščina podeželskega prostora večinoma govori o kmečkem načinu življenja in gospodarjenja.

Odseva simbolno, duhovno in družbeno kulturo prebivalcev ter priča o medgeneracijskih povezovanjih.

Številne stavbe so izdelek rokodelskega mojstrstva stavbenikov in drugih obrtnikov, njihova zasnova in videz pa ne skoparita z občutkom in razumevanjem lastnikov do prostorskih danosti in naravnih zakonitosti.

V nižjih predelih so ob glavnih komunikacijah in vodotokih strnjena in obcestna naselja, v višjih predelih celotne doline pa so razložena naselja z zaselki, podružničnimi cerkvami ter s samotnimi in nekdaj samo oskrbnimi gručastimi kmetijami v celku, kjer se je tradicionalna podoba stavbarstva 19. stoletja bolj ohranila kot v dolini.

V Nazarju je ob Bohačevi gostilni, ki jo je leta 1874 dal furlanskim zidarjem pozidati lastnik Turnšek, sredi urbanizirane soseske ohranjen mogočen zidan kozolec s sodobno vsebino: z galerijo in pokrito kmečko tržnico.

Ob poti se v naselju Rovt pod Menino nahaja Tominškova kašča, ki je z letnico 1686 ena najstarejših kašč v Sloveniji. V strmini je med bogatim rastiščem čemaža ob potoku Voložnica ohranjen Brčunov mlin na en par mlinskih kamnov. V začetku 20. stoletja so ob Voložnici delovale številne žage in okrog trinajst kmečkih mlinov.

Zadnje mlinsko kolo Brčunovega mlina je bilo izdelano leta 1950, " trije mojstri cimermani pa so ga izdelovali 14 dni, " se je spominjal lastnik Krivec.

Skoraj na vsaki domačiji v Zgornji Savinjski dolini je ohranjena kašča ali kašta, ki večinoma še danes služi svojemu namenu – shranjevanju pridelkov in ozimnice v kleti ter namesto žita shranjevanju različnih predmetov in orodja ali pa sušenju savinjskega želodca in drugih mesnin. Po zasnovi so prilagojene ravninskemu ali hribovitemu terenu. Ponekod so nadstropje celo spremenili v štiblc - stanovanje, namenjeno hlapcem ali za preužitek.

Zidane kašče včasih dajejo vtis stanovanjske hiše, saj so ometane in poudarjene z bogatimi arhitekturnimi členi, kot je na primer arkadni prehodni hodnik s kamnitimi stebriči.

Lastniki in mojstri so se pri tesanju posebej potrudili in so pogosto uporabili zapleteno vezavo na lastovičji rep. Velikokrat ne manjkajo niti vrezane letnice z inicialkami mojstra ali lastnika ali pa kar obeh.

Pri Remšakovih v Mačkinem kotu je ohranjena edina kašča v Savinjski dolini, ki ji je lastnik konec 18. stoletja dal svojevrsten pečat. Na lesenih vratih sta poslikavi z motivi Marije z detetom in sv. Florjanom ter letnico 1790.

Mojstrstvo v detajlih

V Zgornji Savinjski dolini je ohranjenih še nekaj kovačij, vaško perišče, Atelškova apnenica in sušilnice za sadje. Tudi mlin je imela skoraj vsaka domačija, skromnejše po en par mlinskih kamnov, premožnejše kmetije pa po dva mlinska kamna in stope. Navadno so mleli mešanico pšenice in rži, ki so ji rekli soržca ter ječmen in oves.

Mojstrstvo gradnje se kaže v oblikovanju, inovativnosti in tudi v detajlih.

Arhitekturno oblikovanje poleg členitev bogatijo poslikave s svetniki ali zavetniki ali poslikave iz različnih stilnih obdobij. Ohranjeni in obnovljeni sta poznobaročni poslikavi na fasadi kmečkega dvorca Lešje in na Juvanovi hiši v Lučah. Tudi v notranjosti so velikokrat ohranjene stropne rozete ali šablonske poslikave, od preprostih dveh pa celo do dvanajstih šablon.

Izjemen tehniški spomenik je Macesnikov hlev ob Panoramski cesti pod Olševo. Tvorita ga dve stavbi, ki sta med seboj povezani z mostovžema. Strehe iz macesnovih desk sestavljajo obliko četverokotnika in merijo kar 1300 m2.  V svoji notranjosti skriva naprave, ki pričajo o izjemni tehnični podkovanosti in inovativnosti lastnika iz začetka 20. stoletja.

Vodno kolo s premerom petih metrov je preko prenosnih jeklenic in manjših koles poganjalo številne naprave: smrekosek, steljosek, drvosek, vejnik, mlin, žago venecijanko in druge.

S pomočjo vitla je potekalo tudi spravilo sena s travnika in celo oranje na bližnji njivi.

Pot po Zgornji Savinjski dolini, po odmaknjenih strmih kolovozih, skozi gozdove do samotnih domačij in še bolj oddaljenih planšarij vedno znova razkriva bogastvo stavbne dediščine in drugega izročila, ki ga domačini ponosno ohranjajo in negujejo.

Drži, kar je zapisal Joža Vršnik – Robanov: "Videl boš, česar drugi ne vidijo. Slišal boš, česar drugi ne slišijo. Čutil boš, česar drugi ne čutijo."