Skoči do osrednje vsebine

Martinovo – praznik vina

Avtor: Tanja Glogovčan Belančić

Datum: 29. oktober 2019

Čas branja: 1 min

Trgatve so za nami in v vinskih kleteh se grozdje že spreminja v vino. Vino je pijača, ki je del slovenske kulturne dediščine, in zato je martinovo praznik, ki ga ne spregleda noben Slovenec. Takrat so na mizi pečena gos, mlinci, rdeče zelje in zagotovo tudi kozarec mladega in dobrega vina.

Poleg martinovega imamo v Sloveniji še dva vinska praznika. Urbanovo, dan, ko je trta že v cvetju in vinogradniki prvič vidijo, kakšna bo letina, praznujemo 25. maja, šentjanževo pa 27. decembra, v božičnem času, ko se vino umiri in blagoslovi.

Martinovo v Sloveniji

Martinovo ima korenine v poganstvu. Pogani so se ob koncu rodovitnega leta zahvalili bogovom za dobro letino in hkrati prosili, da bi bilo naslednje leto prav tako rodovitno.

Sv. Martin je v Sloveniji zavetnik novega vina – mošt se na njegov god spremeni v vino. Nekoč so na ta pospravili letino, poravnali račune preteklega leta in začrtali nove cilje. Danes je martinovanje priložnost za druženje in zabavo.

Ponekod po Sloveniji so še ohranjeni običaji, povezani s tem praznikom. Mošt lahko blagoslovi le človek, preoblečen v škofa, sv. Martina ali patra. Kmetje hodijo od vinograda do vinograda in tam opravljajo ritualne obrede. Ponekod na sod dajo jabolko, v katero zapičijo različna zelišča, najpogosteje klinčke in cimet, ter izrečejo: »Zdaj bomo pa videli, kakšna bo letina.« Če se jabolko posuši, bo letina dobra, če zgnije, pa slaba. 

Nekoč so v tem času pastirjem darovali hlebčke – v Podjuni so bili to kržeji, na Gorenjskem prešice, na Primorskem vahči(či), v okolici Vrhnike pa martinčki. Pastirji na Gorenjskem so okoli oltarja gnali ovce in jih darovali cerkvi ali pa v dar prinašali kopune in lesene figurice govedi. Poroke niso bile le okoli pusta, ampak tudi na martinovo. Na gostijah so pili vino zakonske ljubezni, posebno svatovsko vino, ki ga je duhovnik blagoslovil med poročnim obredom. Poleg tega so vedeževali, prerokovali iz gosje prsne kosti in počastili duhove prednikov. V Beli krajini so pokojnim puščali majolke z vinom in kozarce, v Halozah pa na mizi ostanke vseh jedi, da bi bilo tudi prihodnje leto obilno.

1 / 3

Brez martinovih jedi ne gre

Pečena gos ali raca, nadevana s kostanji ali jabolki, s prilogo iz mlincev in rdečega zelja, je gotovo najbolj značilna jed. In to ne po naključju. Sveti Martin si namreč po legendi ni želel biti duhovnik, pogani so na žrtveniku žrtvovali gos ali raco, jesenski čas pa je čas obiranja jesenskih plodov, grozdja in kostanja.

Čeprav je gos s prilogami najbolj značilna jed, je na mizi ponekod tudi svinjsko meso, govedina ali kakšna druga perutnina.

V Halozah je to na primer puran, na Goriškem petelin in maronova juha, v Grgarju pečen koštrun, v Brdih puran, petelin ali domači zajec, s kostanji nadevan fazan, bela polenta, pečen in kuhan kostanj z začimbami ter na različne načine pripravljene hruške, na Krasu zarebrnice, klobase, ocvrte sardele, v Beli krajini suha svinjina, pečen petelin, kokoši, ajdova in kvasna potica, Gorenjska pa pozna obredno Martinovo kašo.