Skoči do osrednje vsebine

Kraški ovčarji - sinovi burje

Kras je domovina kraškega ovčarja, ki ga je ostra burja skozi stoletja le krepila in ne slabila, psa, ki si je skupaj s pastirji in kraškimi ovcami rezal trd kruh ter je do današnjih dni znal ohraniti svojo plemenito osebnost. Brez ljubezni, medsebojnega spoštovanja in razumevanja bi veliko izgubila tako človek kakor pes.

Njegova domovina je na Krasu

Kraševec je najstarejša slovenska avtohtona pasma psov, ki je bila mednarodno priznana že leta 1939 pod imenom ilirski ovčar, ime kraševec je dobila leta 1968. Je nekaj stoletij stara pasma, ki so jo uporabljali kot pastirskega psa na Krasu. Gre za edino slovensko avtohtono pasmo psov in eno najstarejših pasem na Balkanu.

Prvi pisni viri o kraških ovčarjih kot pastirskih psih segajo v leto 1558, ko je upravitelj kobilarne Lipica Franc Jurko zapisal, da so za varnost plemenskih kobil poskrbeli z nakupom močnih in ostrih psov s Krasa. Nekoliko uporni duh in nikdar popolnoma pokorjena nrav sta se izkazala za nujni vrlini pri kraških ovčarjih, saj so morali pogosto izkazati svojo moč, pogum in iznajdljivost pri varovanju drobnice pred divjimi zvermi.

Pes predstavlja tisočletja staro naravno dediščino, brez njih bi bila naša krajina revnejša in oropana živali, ki so se v več sto letih bivanja z nami prilagodile ljudem, razmeram okolja in načinu bivanja. Ta pes nikakor ni hlapec, je inteligenten in odličen čuvaj, kar pomeni, da je tudi enkraten opazovalec.

Kot dober pastirski pes ima izjemno dobro razvit voh in sluh. Svojemu gospodarju je brezmejno vdan in želi biti vedno ob njem, kot je bil nekdaj ob pastirju, s katerim si je delil ležišče, hrano, delo ter vse življenjske dobrote in tegobe. Dolgo je že tega, kar je ovčar s pašnikov prišel tudi k ljudem v naselja in mesta, kjer je postal družinski član, varuh dvorišč, zvest in nenadomestljiv družabnik ter nepodkupljiv zaščitnik.

Po lepoti in značaju nima primerjave med psi

Čeprav je zanj tudi mestni vrvež postal nekaj vsakdanjega, ne smemo pozabiti, da vsak od naših kraških ovčarjev v sebi nosi genski zapis svojih prednikov, ki so pastirju pomagali pri obrambi in zaščiti ovac. Glavnina kraških ovčarjev živi v Sloveniji, le peščica zunaj naših meja. Genski bazen je torej omejen na izvorno okolje, skrbno ga je treba ohraniti, saj gre za psa, ki po lepoti in značaju nima primerjave med psi.

Za uspešno opravljanje naloge varuhov čred drobnice, ki jim jo je zaupal človek, morajo biti pastirski psi veliki in neustrašni, prilagojeni razmeram, v katerih opravljajo svoje delo, in vajeni redkih stikov s pastirjem.

Ti psi vedo, da zanje obstajajo le en trop, en vodja in en cilj – zaščititi čredo ne glede na moč nasprotnika. Za svojo družino so pripravljeni preliti kri in celo zastaviti svoje življenje. Z veseljem zapišemo, da se na Kras počasi vračajo tako črede ovac kot tudi kraški ovčarji, zatorej lahko le upamo, da se nikdar več ne bo ponovil čas, ko je bilo zapisano: Ni več ovac, ni več pastirja, čez puste trate in planote Krasa blodi veter; tu ni več psa, ki mu Kras je domovina!

Pastirski psi so opravljali svojo nalogo že pri Egipčanih, Perzijcih, Indih, Grkih, Rimljanih in drugih ljudstvih

Čeprav je Balkan prava zgodovinska zakladnica pastirskih psov, njihov izvor sega v osrednjo Azijo, do tibetanskega psa. Njim podobni psi še danes živijo med vzhodom Azije in zahodno Evropo, kamor so jih privedla s seboj nomadska plemena zaradi potrebe po varovanju svoje živine pred divjini zvermi in tatovi.

S pomočjo človeka so psi razvili prilagoditvene mehanizme za spopad s skrajnimi razmerami, kot so vročina, veter, mraz in podobno. Vsi živinski pastirji so od nekdaj s seboj vodili pse, nikjer ti niso tako potrebni kakor pri drobnici, kajti vse druge živali na paši se lahko branijo proti zverem, le ovce in koze so brez obrambe.

Tako je dober pes pastirjem še bolj potreben kakor pa poljskim in vinogradniškim čuvarjem, da odvrača škodljive živali. Čredam mora nekdo stati ob strani in pes to naredi boljše, kakor bi to mogel storiti človek.

Stroga hierarhična pravila

Pastirski psi so si, ne glede na to, v katerem delu sveta živijo, podobni tako po vedenju kot tudi po odzivih pri opravljanju nalog varovanja drobnice. Načini vedenja pastirskih psov so zasnovani tudi na pravilih tropa, v katerem živijo. Če čredo varuje več psov, se ti znotraj tropa rangirajo in delujejo po strogih hierarhičnih pravilih. Vsak trop vlada določenemu območju, kjer se pase drobnica oziroma ga določi pastir.

Člani tropa imajo natančno odrejeno mesto in naloge. Morebitno kršenje pravil strogo kaznuje vodilni alfa samec. Mladi psi si svojega položaja ne morejo zagotoviti s silo ali močjo, zato svoje življenje  znotraj tropa začnejo na dnu hierarhične lestvice.

Njihovo napredovanje je odvisno od njihovih individualnih lastnosti, kot so osebnostna stabilnost, moč, agresivnost in drugo. Le redki psi si v odrasli dobi drznejo izzivati glavnega, alfa samca. Če se to zgodi, se med samcema vname srdit boj za prevlado. Če je izzivalec dovolj močan in spreten, da porazi alfa samca, ga preostali člani tropa pričakajo kot novega vodjo in se mu brezpogojno podredijo. Stari samec pa izgubi vse, ne le bitke. Izguba prestola ga pahne na dno tropa. Poraženega samca pastirji praviloma umaknejo v vas, kjer lahko služi kot odličen čuvaj posesti.

Tudi največja evropska zver, rjavi medved, pogosto rad zavije na pašnike, kjer si privošči hitro dostopen mesni obrok, vendar ne gre vedno zlahka. Še posebej kadar čredo varujeta kraška ovčarja, ki sta dovolj hitra, da se izogibata smrtonosnemu medvedovemu gobcu in šapam. Že en sam udarec ali ugriz bi pokončal psa. Toda psa medveda grizeta izmenično, eden od spredaj, drugi od zadaj, in se nato bliskovito umakneta ter odskočita. Po nekaj minutah ima medved vsega dovolj in raje odide.

Kinološka zveza Slovenije se zaveda pomembnosti ohranitve in razvoja kraškega ovčarja. Pomembne korake v prepoznavnosti pasme v slovenskem in mednarodnem okolju je vodstvo zveze naredilo prav v sodelovanju s slikarjem in fotografom Blažem Vehovarjem, avtorjem najnovejše monografije z naslovom Kraški ovčarji – sinovi burje, Založbe Hart.

Z zavedanjem o pomembnosti ohranjanja temeljev zdravega razvoja pasme so sodelovanje še nadgradili s skupno ustanovitvijo semenske banke. Poleg tega je vodstvo Kinološke zveze Slovenije ustanovilo finančni sklad za financiranje preventivnih zdravstvenih pregledov za plemenice in plemenjake te naše prečudovite pasme kraškega ovčarja, ki je le naš, slovenski.

Avtor: Vesna Žarkovič

Datum: 2. februar 2020

Čas branja: 5 min

Deli