Skoči do osrednje vsebine

Si upamo biti ustvarjalni?

Avtor: Vesna Žarkovič

Datum: 21. november 2019

Čas branja: 4 min

Kako bi se danes Martin Krpan po internetu dopisoval s cesarjem na Dunaju?

Z dr. Evo Boštjančič, vodjo katedre za psihologijo dela in organizacije na ljubljanski filozofski fakulteti, smo se pogovarjali o ustvarjalnosti, kako jo privzgojiti in kako jo živeti.

Pri svojem raziskovalnem delu se usmerjate na področje čustvene inteligentnosti v poslovnem svetu, nezavednih motivov in  vedenja vodij, njihovega vpliva na zaposlene, na proučevanje vlog zaposlenih žensk ter raziskovanje pripadnosti študentov fakulteti. Na vse to močno vpliva prav ustvarjalnost. Kje in kdaj se ta začne?

Ljudje smo po naravi ustvarjalna bitja, a sodobni način življenja in družinsko življenje ne delujeta vedno dobro na ustvarjalnost, ki pa je edino gibalo napredka. Le če bomo razmišljali drugače, bomo drugačni od drugih, razvoj bo tako lahko šel v novo smer, drugačno od večine. Iskati je torej treba nove ideje in možnosti za nove povezave. Ključ za uspeh je v tem, da znaš v množici poiskati ključne informacije, jih sintetizirati in preoblikovati v nekaj uporabnega, zaradi česar lažje sprejemaš prave odločitve. Šolski sistem pa nas žal sili k uniformiranju, šolski preizkusi so oblikovani tako, da nakazujejo točno tak in tak odgovor. Šolski sistem – od vrtca, osnovne in srednje šole do fakultete – premalo spodbuja ustvarjalno in kritično razmišljanje in tukaj je ključ, ki hromi uspeh. 

Nekaterim pa vendarle uspe, da se razvijejo celostno v človeka in iščejo svoje največje potenciale.

Da, res je. Ugotoviti je treba, v čem je nekdo res dober, in potem lahko začneš razmišljati drugače. V naši miselnosti prevladuje močan trend, da je treba za vsako ceno iti na univerzo, a nisem prepričana, da je to prava pot za vsakogar. Marsikdo je ustvarjalen na svoj način, lahko izbere drugo pot, ki ni tako socialno pričakovana in priznana, na kateri je tudi veliko ovir, a če zna svojo idejo spraviti v prakso, je veliko možnosti za uspeh.

Pri svojem delu se veliko ukvarjate s proučevanjem stresa, izgorelosti in pozitivne psihologije v organizacijah. Do kakšnih ugotovitev ste prišli?

Da si na delovnem mestu težko ustvarjalen, če imaš preveč nalog in rokov. Ustvarjalnost se razvija v okoljih, kjer je za zaposlenega poskrbljeno tako, da ima kar največ možnosti povezave s kolegi, da ima dostop do osveževanja strokovnega znanja in dovolj časa za raziskovanje. Na ta način se lažje pride do nadgradnje novih idej. Za ustvarjalnost potrebuješ čas, zamisel se mora poroditi. Vsega ne moreš delati načrtovano, točno ob uri. Gre za proces. Ideje se porajajo popolnoma nepričakovano, dobro delovno okolje spodbuja takšno okolje, kjer se to dogaja. Pomembno je tudi, da ne kritiziramo vsake ideje, ampak jo pravilno ovrednotimo in nadgradimo. Zdi se mi, da lahko na vsakem delovnem mestu, ki ga imamo danes v Sloveniji, delaš rutinsko ali pa pokažeš ustvarjalnost. Ta se po navadi porodi v kreativnem procesu, ki se ti dogaja, in če tega ni, ni novih idej. Ne potrebujemo še 120. frizerja in še 200. peka, potrebujemo nekoga, ki bo stvari delal drugače, bolje, zanimivo, za potrošnike privlačno. Šolski sistem je tisti, ki bi moral posameznike pripraviti na priložnosti – da jih vsaj zaznajo – in potem, da jih znajo sami preobrniti v poslovno idejo.

Veliko je pripomb v zvezi s spodbujanjem ustvarjalnosti v osnovnih šolah na račun prevelike količine informacij.

Že v osnovnih šolah učitelji žal raje iščejo napake in redkeje nagrajujejo dosežke ali spodbujajo inovativnost. Če na primer otrok ljubljanski grad pobarva z rdečo barvo, ne dobi dobre ocene, ker grad pač ni rdeče barve. Lepo vas prosim, zakaj bi pa morali vsi barvati isto in po nekih predpisanih pravilih? Bistvo ustvarjalnosti je prav v tem, da jabolka vsem ni treba narisati na isti način.

Nasploh družba ne ceni dovolj kreativnih idej, drugačnosti, drugačni so pogosto kritizirani. Ustvarjalnost se kaže na vseh področjih, lahko tudi pri pripravi hrane, kako nekdo kombinira sestavine ..., lahko na zelo nenavaden, a vseeno okusen način.

Izobraziti človeka ne pomeni samo, da mu damo čim več informacij, ampak da ga naučimo, kako vse informacije ustvarjalno poveže med sabo. Kako bi na primer spoznanja o matematiki lahko prenesli v džunglo v Amazoniji, kako nova znanja prenesti v astronomijo, kako spoznanja iz kemije vnesti v iskanje ustrezne kreme za mojo kožo? Šolski sistem bi moral znati predstaviti, da pomeni ustvarjalni način učenja veliko dodano vrednost, in med drugim odgovoriti tudi na vprašanja, zakaj je pomembno, da poznamo zgodovino – da ne bi ponavljali istih napak, kot so jih delali pred nami, ali da smo opozorjeni, da svetovni konflikti lahko pripeljejo do hudih posledic.

Kako bi vi opisali spodbudno delovno okolje?

V takšnem okolju so zaposleni zavzeti in motivirani za delo. Večinoma sami načrtujejo delovni dan, znajo in zmorejo si ga tudi popestriti, da se počutijo prijetno. Ustvarjalnost na delovnem mestu je v veliki meri odvisna tudi od organizacijske klime, ki se oblikuje več let, težko je namreč »spečega dinozavra preleviti v vitko gazelo«. In prav preobrazba iz tradicionalnega okolja v agilno organizacijo zahteva veliko truda vodstva. Spremeniti morajo namreč svoj način razmišljanja, spodbujati nove ideje in iskati nove poslovne priložnosti. Ostanki socializma nas še vedno preveč ukalupljajo, mladini ne pustimo, da diha s polnimi pljuči. Na tem področju je še veliko možnosti za razvoj! Vrednote iz Avstro-Ogrske – biti priden, delaven, poslušen in všečen za vsako ceno – na ustvarjalnost ne vplivajo zelo spodbudno.

Kaj lahko pri vzgoji naredijo starši v zvezi s tem?

Neustvarjalni starši težko vzgojijo ustvarjalne otroke. Najprej je potrebno zavedanje o tem, kaj ti sploh prinese ustvarjalni pristop in v čem je njegova dodana vrednost. Kot starš najlažje z vzorom pokažeš, kako si lahko ustvarjalen, kako lahko kosilo na primer pripraviš na drugačen način, kako lahko pot od doma do šole popestriš in obogatiš na številne zanimive načine. Ko se sprehajam s psi na Rožniku, grem vsak dan po čisto drugih poteh, ne ubiram vedno znova istih poti. Ustvarjalnost je za vsakim vogalom, le znati jo moraš videti in izkusiti. Le povezati že obstoječe vsebine na nov način. Pri otroku to pomeni, da se, ko mu daš tradicionalne igrače, poskušaš z njim igrati na drugačen način.

Pravljico o Martinu Krpanu na primer lahko z otrokom na ustvarjalen način postavimo v današnji, sodobni svet. Kaj bi na primer Martin Krpan napravil, če bi imel mobilni telefon in računalnik in če bi se s cesarjem na Dunaju pogovarjal preko interneta ali skypa?

Takšen, drugačen in svež način, lahko povsod vpletemo v naše vsakodnevne aktivnosti. Pomembno je, da ne kritiziramo, ker to ubija ustvarjalnost. Idejo raje ustrezno ovrednotimo, podamo povratno informacijo, iščemo, kaj je v njej zanimivega in drugačnega. Na ta način najbolj spodbujamo nastanek novih idej.

So danes mladi večinoma naklonjeni novim idejam?

Kot pedagoginja ugotavljam, da je njihova ustvarjalnost zatrta. Nenehno iščem načine, kako jih spodbuditi, da bi se izrazili na drugačen način. V ta namen imamo na fakulteti spletno stran www.Psihologijadela.com, kjer lahko študentje na znanstven način izražajo svoje mnenje.

Danes mlade le redkokdaj vprašamo, kaj pa ti meniš o tem problemu, kako pa ti vidiš to in to zadevo … ne spodbujamo jih dovolj, da bi delili svoje mnenje, da bi znali jasno izražati svoja stališča, imeli neki odnos do stvari.

Pri svojem pedagoškem delu jih med drugim spodbujam, da pri pripravi kratkih strokovnih filmčkov s področja psihologije dela izražajo tudi, na primer, svoj umetniški talent. Med študijem tako, žal, ni prav veliko priložnosti za razvoj ustvarjalnosti (izvzete so seveda umetniške akademije). Pogrešam tudi njihovo samoiniciativnost. Če bi se profesorji in študentje bolj povezali, bi lahko skupaj naredili stvari drugače, bolj kreativno in udarno. Pravijo: Skupaj smo močnejši, kajne!

Danes so psihologi, ki jih vi vzgajate, zelo iskan kader. Čemu pripisujete takšno povečano povpraševanje po tem kadru?

Vse bolj se kot družba zavedamo, da je zelo pomembno, da je ljudem dobro, tako zasebno kot poslovno. Psihologija predstavlja neko dodano vrednost k življenju. Naša veda ve, kako posameznik razmišlja, kako se razvija, kako je treba prilagoditi delovno okolje, da bi se lahko izognili kriznim situacijam ter da bi se človek v njem dobro počutil in delal. Poleg tega danes veliko ljudi živi samih, kar včasih vodi tudi v osamljenost. Takrat je zelo dragoceno, da imaš koga, ki te posluša in razume ter pomaga, da ti bo bolje. Danes tudi zelo primanjkuje pripadnosti nekemu okolju, ki je za zdrav razvoj še kako potrebna. In tudi tu lahko pomagamo psihologi.

Kaj bi svetovali nekomu, ki naveličan vsega, le stežka hodi vsak dan v službo?

Rekla bi mu, naj si najde neko dodatno dejavnost v prostem času, pri kateri je lahko samostojen in mu predstavlja sprostitev. To spodbuja večjo motivacijo, pa tudi, da spremljamo delo od začetka do konca, da posameznik ni le kamenček v mozaiku, ampak da vidi celoto. Delavec, ki dela žaromet, mora vedeti, da je to del končnega produkta, da brez žarometa avto ne bo popoln.

Pomembno je tudi, da ti da okolica povratno informacijo o tem, kako si neko stvar opravil. Vse to prinaša pestrost v delovno okolje in veča stopnjo odgovornosti. Če človek ni zadovoljen na delovnem mestu, naj si torej najde vsaj majhne popestritve v zasebnem življenju.

Posameznik tudi nenehno teži k ravnovesju, a pomembno se je zavedati, da si ga moramo ustvariti sami, znati si ga moramo vzeti. Družba nam ga ne bo zagotovila. Vsega naveličanemu človeku bi tudi rekla, naj ga ne bo strah spremembe, četudi ne ve, kaj sledi. Ko naredimo spremembo, se ločimo od nečesa, kar nam je znano, v čemer kolikor toliko funkcioniramo. Za takšen korak naprej pa potrebujemo pogum, da spustimo stvari, ki za nas ne delujejo najbolje, in da sprejmemo neko novo odločitev. Treba si je drzniti, moraš imeti določeno energijo in biti pri tem pripravljen tudi na začasen neuspeh.

Kar je nadvse pomembno tudi v podjetništvu, ali ne?

Biti podjetnik verjetno ne pomeni, da si rojen pod srečno zvezdo in s pravim genskim materialom, ampak da imaš ustrezne osebnostne lastnosti. Da se znaš boriti, da si pripravljen počakati nekaj časa na uspeh, in na drugi strani, da prepoznaš potrebe na trgu, da znaš svojo storitev ali izdelek prodati, da si vztrajen, fleksibilen in seveda kreativen.

 

 

Eva Boštjančič je izredna profesorica za psihologijo dela in organizacij na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Raziskovalno se ukvarja s področjem talentov, kulturno inteligentnostjo in vodenjem v organizacijskem okolju, z vračanjem na delo po izgorelosti ali po daljši bolniški odsotnosti idr. Ob tem pa tudi svetuje, vodi delavnice, predava zaposlenim v gospodarstvu in javnem sektorju ter ureja spletno stran www.psihologijadela.com.