Začela se je šola

Prvi korak k obvezni šoli

Vzgoja mladine obeh spolov je najvažnejši temelj resnične sreče narodov.

Tako je zapisano v splošnem šolskem redu iz leta 1774, ko je vladarica Marija Terezija v habsburških deželah uvedla obvezno šolanje za otroke od 6. do 12. leta ne glede na stan, vero ali spol. Si lahko zamislite, da je takrat na Kranjskem, kjer so živeli Slovenci, brati in pisati znalo le 100 ljudi?

Razvoj učiteljskega poklica

Začetek pedagogike je leta 1777 naznanila Metodna knjiga, v kateri so bila zbrana navodila za poučevanje.

Že takrat je veljalo, naj učenci snov razumejo, in ne le ponavljajo na pamet.

Učiteljski poklic so sprva opravljali le moški, običajno cerkovniki in orglarji. Razcvet učiteljskega poklica se je zgodil v času Avstro-Ogrske, ko so bili učitelji bolj izobraženi. Leta 1869 so v ta poklic vstopile tudi ženske in že leto pozneje je bilo ustanovljeno učiteljišče za oba spola. Prevlada žensk v tem poklicu se je zgodila postopoma in danes v osnovnih šolah poučujejo večinoma učiteljice.

Od leta 1947 se lahko učitelji šolajo na Višji pedagoški šoli v Ljubljani, od leta 1961 pa tudi na Pedagoški akademiji v Mariboru.

Učitelj kot avtoriteta

Dolga stoletja je bil učitelj nesporna avtoriteta. Palica in šiba sta bili del šolskega vsakdanjika, učenec pa je moral biti za vzgojno kazen hvaležen.

Leta 1870 so telesno kazen uradno prepovedali, vendar je trajalo še približno sto let, da je ta zares izginila iz šolskih prostorov.

Ali poznate izraz oslovska klop?

To je bila klop, rezervirana za neposlušne učence. Ime izvira iz 16. stoletja, ko je moral kaznovani učenec podobo osla na hrbtu odnesti domov, jo obdržati čez noč in ga naslednji dan prinesti v šolo. Zveni precej neprijetno, kajne?

Najljubši čas v šoli? Malica!

Slovenija je ena izmed držav, ki namenja šolski prehrani otrok posebno pozornost.

Šola mora zagotoviti malico vsem učencem, ki se nanjo prijavijo. Organizirana šolska prehrana se je razvila po 2. svetovni vojni. Pred tem so žene šolskih upraviteljev pripravljale topel obrok za tiste otroke, ki so živeli oddaljeno od šole. Drugi otroci so si od doma prinesli preprosto malico, kot sta suho sadje in črni kruh, medtem ko je bil beli kruh dosegljiv le redkim.

Šolski predmeti in ocene

Sprva so otroci v šoli učili črk, branja, pisanja, računanja in verouka. Leta 1869 je Tretji avstrijski državni osnovnošolski zakon razširil predmetnik in uvedel predmete, kot jih poznamo še danes: matematiko, fiziko, geografijo in zgodovino. Takrat je bila uvedena tudi telovadba, ki pa je najprej naletela na odpor, saj v njej niso prepoznali prave vrednosti, še posebej ne za dekleta. Skrbelo jih je tudi, da se bodo pri telovadbi oblačila strgala.

Tudi ocene so bile del šolskega sistema že od začetka, ob koncu šolskega leta so prirejali celo velika javna ocenjevanja. Najboljša ocena je bila ena, najslabša pa pet. Ocenjevalna lestvica se je spremenila leta 1920 v času Kraljevine SHS.

Danes ocena ena v Sloveniji pomeni nezadostno, pet pa odlično.

Počitnice in prosti dnevi

Šola se je v preteklosti prilagajala večinsko kmečkemu prebivalstvu. Otroci so zaradi opravil doma pogosto izostali od pouka.

Ali veste od kje izvira ime krompirjeve počitnice?

Tako v Sloveniji še vedno imenujemo jesenske počitnice. Takrat so si otroci vzeli nekaj dni premora za pomoč pri pobiranju krompirja, trgatvi in drugih kmečkih opravilih. V tistem obdobju je namreč vladarica Marija Terezija z eno od svojih številnih reform ukazala sajenje krompirja.

Šele v času po prvi svetovni vojni se je 1. september zares uveljavil kot prvi šolski dan.

Poleg poletnih in jesenskih počitnic so danes na šolskem koledarju tudi novoletne, zimske in prvomajske počitnice.

Učenje je lahko zabavno

Na začetku so učenci uporabljali skrilaste tablice, na katere so pisali s kamenčkom. Pravi preobrat je okoli leta 1900 pomenil zvezek. Za pisanje so uporabljali gosje pero, pozneje kovinsko in nalivno pero.

Prvo posvetno osnovnošolsko berilo Vadenje za brati je leta 1796 prevedel in priredil Blaž Kumerdej. Leta 1781 je nastala prva slovenska računica Bukuvze za rajtengo Marka Pohlina. V času Ilirskih provinc na začetku 18. stoletja  so nastali prvi učbeniki v slovenskem jeziku, njihov avtor je bil Valentin Vodnik.

Za lažje računanje so uporabljali abakus, rusko računalo z lesenimi kroglicami, pri branju pa so bile učencem v pomoč črkovne stavnice. Ob razcvetu šolstva po letu 1869 so v šolah začeli uporabljati nove pripomočke za učenje.

Ob hitrem razvoju tehnike v drugi polovici 20. stoletja so pouk popestrili diapozitivi, filmi, gramofonske plošče, radio in televizija, v 90. letih pa so šole dobile prve računalnike. Danes je digitalna tehnologija nepogrešljivi del šolskega vsakdana.

Znanje se povečuje, šola se krepi

S povojno šolsko reformo sta bila leta 1958 uvedena enotna osemletna osnovna šola in enotni šolski sistem. Danes otroci od šestega leta starosti obiskujejo devetletko, ki je bila postopoma uvedena po letu 2000.

Prve zametke strokovnega izobraževanja sta prinesli predilska šola (1765) in babiško šolstvo (1754). Šolarji danes izobraževanje nadaljujejo na srednjih poklicnih šolah in gimnazijah. Dijaki ob koncu šolanja opravljajo maturo, ki ima kot zrelostni zaključni izpit že dolgo zgodovino.

Poseben mejnik je bila ustanovitev Univerze v Ljubljani leta 1919, prve slovenske univerze, ki je še danes najpomembnejše univerzitetno središče v državi.

Z zakonom leta 1949 je bila univerza razdeljena in razširjena z novimi fakultetami, visokimi in višjimi šolami ter akademijo.

Čeprav se je šola v Sloveniji v stoletjih razvoja spreminjala, njeno bistvo in poslanstvo ostajata enaka – širiti znanje in spreminjati svet na bolje.