Spomini in zapisi o našem življenju

Spominske knjige imajo na Slovenskem skoraj štiristoletno tradicijo. Najstarejše znane knjige izvirajo s Štajerskega in Koroškega, kjer so študenti univerz v Gradcu, Linzu in Leipzigu zbirali podpise sošolcev in profesorjev. V 19. stoletju so se razširile v skoraj polovico meščanskih gospodinjstev, kar je povezano s porastom pismenosti. Vizualno so albumi dobili značilne litografske liste, cvetlične obrobe in citate.

Med letoma 1880 in 1914 se je v spominskih knjigah krepila nacionalna simbolika: četrtina vpisov vsebuje domoljubne motive ali citate, kar odraža vzpon slovenskega narodnega gibanja. Albumi tako postanejo intimno, a pomembno področje izražanja identitete.

Prve spominske knjige niti niso imele risb, so pa nekatere imele fotografije. Ko pa so se začele pojavljati ilustracije, so bile med njimi najpogostejše podobe cvetja in narave.

Po letu 1918 so se spominske knjige razširile med osnovnošolce, zlasti po letu 1950, ko so začele izhajati serijske ilustrirane izdaje. V sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja je imelo album skoraj vsako dekle in polovica fantov.

Zanimanje za zapisane spomine pa je drastično upadlo s pojavom mobilnih telefonov in računalnikov.

Dragoceni zapisi

Seveda ima spominska knjiga najprej čustveno vrednost. Res pa je, da so nekatere še poseben umetniški odsev določenega časa.

Na prvem listu, po navadi na desni strani, je bil pogosto napis: »Moja knjiga lepo prosi, da jo čista roka nosi.« Tipični spominski verzi pa so bili:

»Lepa so mladostna leta, ki ti tečejo sedaj. A ko minejo ta leta, jih želela boš nazaj.« Ali: »Ne kaži sreče svetu, ker svet je nevoščljiv. Ne kaži bolečine, ker svet je neobčutljiv.«

Najbrž najbolj dragocena knjiga v Sloveniji je spominska knjiga Travice Maleš Geršak, hčerke slikarja in grafika Mihe Maleša (1903–1987). Dragocena je, ker so vanjo risali in pisali Maleševi prijatelji pesniki, pisatelji, slavisti, igralci in drugi umetniki iz tistega časa. 

Med njimi tudi Maksim Gaspari, Oton Župančič, Tone Pavček, Tomaž Šalamun, Božidar Jakac in drugi.

Danes vemo, da je v spominske knjige rad pisal in risal tudi Ivan Cankar. V knjigi Cankarjevih pisem, ki je izšla leta 1943, so prvič objavljeni tudi njegovi vpisi v spominske knjige.

Razstava spominov

Slovenski etnografski muzej je v začetku decembra 2025 odprl razstavo Spominske knjige. Pred tem je objavil javni poziv, na katerega je odgovorilo 57 posameznikov, ki so posodili 132 spominskih knjig. Številni primerki so razkošno ilustrirani, nekateri vsebujejo tudi umetniška dela priznanih slovenskih ustvarjalcev. Albumi, oblikovani za kroženje med družino, sorodniki, sošolci in učitelji, hranijo verze, nasvete in risbe, ki pogosto povedo več kot besede. Vsak prikazan album pripoveduje zgodbo o odnosih, skupnostih in času, ki ga je zaznamoval.

Ohranjajo drobne, lepe trenutke, h katerim se ljudje radi vračamo: »Vse odhaja kakor tiha reka, le spomini spremljajo človeka.«

Razstava je del spremljevalnega programa stalne postavitve Človek in čas: Od ponedeljka do večnosti in smiselno dopolnjuje pripoved o našem doživljanju, merjenju in pomenu časa.

Sledi, ki jih puščamo za seboj

Spominske knjige ostajajo eden najtišjih, a najtrajnejših prostorov človeškega izročila. V njih se ne ohranja le zapis nekega trenutka, temveč celotna tekstura odnosa med tistim, ki piše, in tistim, ki hrani knjigo. Zato takšni zapisi presegajo golo sentimentalnost.

So most med preteklostjo in prihodnostjo, med posameznikom in skupnostjo. Vsaka spominska knjiga nam namreč ne nazadnje zastavlja isto vprašanje: Kaj želimo pustiti za seboj?

Odgovor se ne skriva v popolnih stavkih, temveč v iskrenosti, ki preživi čas. Zato spominske knjige ostajajo prostor, kjer besede niso zapisane le zaradi branja, temveč zaradi prenosa – nečesa tihega, dragocenega in trajnega, kar povezuje generacije še dolgo potem, ko se strani nehajo obračati.