Jurij Souček

»Še danes težko prenašamo konkurenco in preveč izpostavljamo enega, kot da je lahko dober le eden, in tako med ljudmi ostaja večna borba za to, kdo je glavni. Glavnih ni, si dober ali pa nisi! Ni drugega.«

Celostno zanimanje za gledališče je povzročilo, da se je oprijel režije in postal glasnik gledališke avantgarde.

V svoji karieri je odigral okoli 150 gledaliških vlog, od tega precej zares vrhunskih. Na radiu je ustvaril več kot 600 vlog, zagotovo pa ga večina pozna po njegovi neverjetni sposobnosti interpretacije najrazličnejših glasov in znamenitih likov, ki jih je ustvaril pri sinhronizacijah risank.

Za svoje delo je leta 1994 prejel tudi Borštnikov prstan, leta 2005 viktorja za življenjsko delo in leta 2018 Ježkovo nagrado za življenjsko delo.

Nihče ni pustil toliko topline v srcih mladih gledalcev kot prav Jurij Souček

Začel je s Čebelico Majo, v kateri je bil kobilica Flip, nato pa je glas posodil pri risankah Jakec in čarobna lučka, Maksipes Fik, Palček Smuk, najbrž pa je večini najbolj ostal v spominu po malem in velikem pujsu v risanki Pipi in Melkijad, čeprav je eden od njemu ljubših likov tudi Miškolin Josipa Ribičiča.

Otroci ga poznajo po glasu neštetih prepoznavnih in popularnih likov iz risank in radijskih iger za otroke, odrasli po mnogih in raznovrstnih radijskih likih, svojo enkratno igralsko podobo pa je po prepričanju žirije zgradil tudi z izvirno vizualno interpretacijo.

Posebno poglavje pomeni Součkovo ustvarjanje na področju sinhronizacije risank. Nihče ni pustil toliko topline v srcih mladih gledalcev kot prav Jurij Souček, saj so bili liki, ki jih je oživljal s svojim žametnim glasom, tako živi, njegove jezikovne bravure pa tako humorno domiselne, da bi se otrokom zgodba tudi brez slike risala pred očmi.

Kaj mu sploh pomeni biti igralec?

»Pomeni mi vse, saj sem se že v otroštvu počutil poklicanega za to delo. Rad sem nastopal, znal lepo peti, igral sem violino. Bil sem vesel otrok in to veselje ohranjam še zdaj, pri devetdesetih. Žal mi je, da se danes od igralca ne zahteva tega, kar se je nekoč. Danes ne gre več za glas - če ga nimaš, te lahko na primer ojačijo z mikrofonom. V mojih časih je bil pogoj za sprejem dober glas, zdaj to ni več nujno.«

Nagrada Franeta Milčinskega - Ježka za življenjsko delo

»Tako kot je h gledališču z žarom nenehnega raziskovalca pristopil zavzeto in premišljeno, je sprejel tudi nove medije in se že na začetku osebne kariere pridružil ustvarjalcem v različnih skupinah na nacionalnem radiu, ki so gradile specifično zvočno podobo izvirne radijske igre in podobno tudi na začetku delovanja slovenske televizije, še v času njenega eksperimentalnega in poskusnega delovanja pred več kot 60 leti,« je pisalo v utemeljitvi nagrade Franeta Milčinskega - Ježka za življenjsko delo, ki jo je prejel pred letom dni.

»Njegov radijski opus je eden od najobsežnejših v zgodovini slovenskega radia. Njegov prispevek k radiofonski umetnosti je neprecenljiv, tako po obsežnosti kot po raznovrstnosti opusa.

Součkove prve televizijske nastope je zaslediti že leta 1958, kjer je zaigral v prvih smešnih skečih s Franetom Milčinskim - Ježkom. V minulih šestih desetletjih je nato postal eden od najbolj prepoznavnih obrazov in glasov slovenske televizije,« je še pisalo v utemeljitvi. V obeh medijih je nato desetletja ustvarjal kot igralec in interpret, avtor besedil, priredb in včasih tudi režiser.

Velik ljubitelj opere

Že med vojno je kot fantič redno hodil na operne predstave, malo, priznava, najbrž tudi zato, ker je vstopnica veljala kot prepustnica za policijsko uro. Operna primadona je tudi njegova žena Milena Morača. Spoznala sta se v Mariboru, kjer je bila angažirana, med režijo Lizistrate. »Včasih zna biti odnos med dvema uveljavljenima umetnikoma malce zahteven, a ravno to daje življenju pravo sol in žar,« odgovori na vprašanje, kako je živeti s primadono.

Je odšel v pokoj s kakšno veliko neizpolnjeno željo po neodigrani vlogi? »Zares sem si želel nekoč igrati samo Jermana v Cankarjevih Hlapcih. Ni mi bilo dano. Jermana je pozneje igral kolega Rozman.«

Še kaj o gledališču danes in razmerah v njem

»Današnji način gledališča je drugačen, ker je nasploh način dela drugačen, ni več klasične dramaturgije, teksti se prenarejajo, gre bolj za zamisli in koncepte, nekakšne osebne projekte režiserjev. V tem ne vidim pravega gledališča, gre bolj za projekt kot za dramo.« Pogreša tudi višje standarde dela ter pravilno vrednotenje umetniškega in nasploh ustvarjalnega dela. »Ni prave selekcije in ne pravih avtoritet, ki bi stvari postavile na pravo mesto.«

Veliko mu pomeni intuicija oziroma pravi občutek za ljudi in stvari. Zato ga toliko bolj jezi, da ljudje danes stvari jemljejo prelahkotno, preveč površinsko, da ne potrebujejo in ne iščejo poglobljene analize življenja in človeške duše.

Pri 90 letih je Jurij Souček še zelo vitalen mož, ki mu je uspelo ohraniti radoživega notranjega otroka, rad se pogovarja in druži z ljudmi, še vedno se veseli vsakega nastopa in teh kar ne zmanjka. 

Po diplomi leta 1953 se je zaposlil v ljubljanski Drami, kjer je ostal do leta 1989. Tam je ustvaril prve v nizu močnih markantnih vlog. Sodeloval je tudi z eksperimentalnimi gledališči, med drugim je na Odru 57 leta 1960 igral Kreona v Antigoni Dominika Smoleta, v ad hoc gledališču Drage Ahačič pa so prvi v Sloveniji igrali Sartra. Imel je tudi tri svoje gledališke skupine. Prva je nosila ime po telefonski številki blagajne Šentjakobskega gledališča, kjer so imeli v dopoldanskem času - ko so bili člani ljubiteljskega gledališča po službah - vaje. Njegova druga skupina je bil Stranski vhod - današnja Mala drama. Za Tednik je povedal: »Mala drama je nastala po pomoti. To naj bi bilo skladišče kulis, potem se je pa izkazalo, da je strop prenizek in vrata premajhna in smo nekako to zamašili, da sem lahko prišel sem s svojo skupino, ki sem jo potem preimenoval v Stranski vhod, ker je bilo treba od strani priti noter.« V času krize Male drame je ustanovili še Levi oder. »Ne le ustanovil, z lastnimi rokami sem ga postavil.«