Skoči do osrednje vsebine

Si lahko zamislite, da bi se morali jutri v službo odpraviti s smučmi? S takšnimi, ki jih vidimo le še v kakšnem muzeju. Dve leseni deščici, ukrivljeni in navzgor zavihnjeni, z usnjenim jermenom na sredini.

Nepredstavljivo, kajne. Zlasti ob vsem ugodju, ki nam je danes na voljo. Pa tudi snega je v Sloveniji vedno manj. Zime niso bile vedno tako prijazne. Zato so si ljudje v krajih z veliko snega izmišljali vse mogoče načine za druženje in premikanje. 

Zelo inovativni in iznajdljivi so bili bloški kmetje, ko so povsem po naključju »izumili« smučanje. Prvi zapisi o bloškem smučanju se izpod peresa Janeza Vajkarda Valvazorja pojavijo leta 1689, a smučali naj bi na Blokah že veliko prej. In seveda to ni bila športna dejavnost.

Bločani so bili edini v srednji Evropi, ki so lesene smuči uporabljali iz čisto praktičnih razlogov. Izmislili so si jih, da so šli po opravkih, obiskih, za prevažanje tovora, da so otroke odnesli h krstu, šli k maši, na smučeh so pokojnika pospremili na zadnjo pot.

Bloška planota leži na skrajnem robu Notranjske med Cerkniškim poljem in Loško ter Ribniško dolino. Zaradi specifičnih vremenskih razmer, kjer so značilne spomladanske pozebe in zgodnje jesenske slane, temperature v zimskih mesecih pa so med najnižjimi v Sloveniji, se je planote prijelo ime kar slovenski Tibet.

Kratek pogled v zgodovino

Bloški smučar, etnografska posebnost Slovenije in Bloške planote, je tradicija, ki jo v občini Bloke skrbno negujejo, krasi tudi občinski grb.

Podoba preprostega zajetnega možakarja, v črno odetega, obutega v črne škornje, s črnim klobukom, ki opirajoč se z desnico na zlati kolec korači z zlatimi smučmi na nogah.

Bločani so jih izdelovali kar sami doma. Najraje so uporabili star in že ukrivljen bukov les, ker ga ni bilo treba še dodatno ukrivljati.

Zapisi še pravijo, da so ponekod uporabljali tudi druge vrste lesa, brezovega, ker je masten in rad drsi, pa javorjev, hruškov, brestov, jesenov in češnjev les je bil tudi primeren.

Natančna mera smuči ni znana, saj se v ustnih izročilih in muzejski zapuščini pojavljajo različne vrednosti – dolžina meter in pol, širina približno 15 centimetrov, debelina pa naj bi bila do dveh centimetrov. Ukrivljeni del smuči je znašal približno 20 odstotkov dolžine smuči. Smučar si je pri vijuganju po snegu pomagal z debelo palico, dolgo do dveh metrov.

1 / 2

Edinstvena tehnika smučanja

»Na Bloško smučanje smo vsi Bločani seveda zelo ponosni, saj je to naša identiteta. Slovenci imamo zaradi tega tudi edini v Evropi svoj izraz za smuči, vsi drugi imajo izpeljanko iz norveške besede ski. Občina Bloke je uredila muzej bloškega smučarja, kjer si obiskovalci lahko ogledajo stare smuči in opremo in se tudi zapeljejo s pravimi bloškimi smučkami. Leta 2005 smo posneli dokumentarni film Beli krog življenja, ki prikazuje življenje Bločanov na smučeh od rojstva pa do smrti, saj pravijo, da je na Blokah devet mesecev zima, tri mesece pa mraz.

Vsakih nekaj let organiziramo za šolarje športni dan z bloškimi smučkami, nad katerimi so vsi zelo navdušeni.

Imamo tudi skupino starosvetnih bloških smučarjev, ki se predstavljajo na prireditvah po Sloveniji in v starih opravah ter s starimi smučmi prikazujejo tehniko bloškega smučanja,« je o pomenu bloškega smučarja povedal vodja TIC Bloke Matej Pakiž.

Spomin na bloškega smučarja v občini Bloke še danes ohranjajo tudi s tradicionalno prireditvijo Bloški teki. Vse od leta 1980 jo organizirajo vsako prvo nedeljo v februarju, če je le dovolj snega.

V februarju je torej priložnost, da si v živo ogledate bloškega smučarja. Če pa zima ni ravno vaš najljubši letni čas, vas v Slovenijo vabimo spomladi. Primerke bloških smuči poleg muzeja na Blokah hranijo tudi v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani.

Avtor: Katja Križnar

Datum: 31. januar 2020

Čas branja: 2 min

Deli