Ko spregovorijo ulice ...

Preživele so stoletja, vojne, suše, ostre zime, politične režime … Znova smo jih obudili s kulturnimi prireditvami, novimi pozidavami, turističnimi ogledi, zasaditvami in preučevanji. Predstavljamo le nekaj od njih.

Križevniška ulica

Nekoč temačna in prav nič privlačna ulica v starem delu prestolnice se je po zaslugi direktorja Mini teatra Roberta Waltla v desetih letih spremenila v lepo in najbolj fotografirano ulico v Ljubljani. Njeni posnetki krožijo po svetovnem spletu in v turističnih publikacijah, še pomembnejša od zunanje lepote pa je notranja lepota, ki jo je prinesla stanovalcem s tem, ko jih je zbližala. Veliko popoldnevov in večerov se namreč spontano dobijo, vsak pa prinese kaj za pod zob.

Enkrat na leto (26. junija) pripravijo zabavo celotne ulice, naslovljeno Križevniški sosed, ki jo kot eno najboljših turističnih prireditev v Ljubljani podpira Turizem Ljubljana in na katero so vabljeni vsi Ljubljančani in gosti našega glavnega mesta.

Nekoč so tu živeli ribiči, ki so spodaj v Ljubljanici lovili ribe, na Križevniški pa sušili mreže. Na tej ulici je živelo, delovalo ali ustvarjalo tudi veliko za nas Slovence pomembnih osebnosti – med drugim družina Blaža Crobatha, očeta pesnice Luize Pesjakove ter prijatelja in mecena Franceta Prešerna, ki je sem hodil ne le k prijatelju, ampak je tukaj spoznal tudi svojo ženo Ano Jelovškovo, s katero je imel tri otroke.

Sprehod po Cankarjevi poti

Slovenski pisatelj, pesnik in dramatik Ivan Cankar (1876–1918) je v Ljubljani živel na številnih naslovih.

Na vodenem literarnem ogledu je mogoče spoznati nekatere med njimi in se sprehoditi mimo zgradb, kjer je pisatelj delal in živel, ter tako spoznati zgodbe in anekdote iz njegovega življenja in življenja drugih pomembnih meščanov tistega časa.

Pot vodi od Krekovega trga do Poljanskega nasipa, Streliške ulice, Vodnikovega trga, čez Stari trg in Breg do Kongresnega trga, kjer je Cankar preživel zadnje dni svojega življenja. Končuje se pred Narodno galerijo na Cankarjevi cesti, od koder je krenil sprevod ljudi, ki so se 11. decembra leta 1918 prišli poslovit od pisatelja.

Vodnikova Ljubljana

Sprehod po Vodnikovi Ljubljani vodi do stavb, kjer je slovenski pesnik Valentin Vodnik (1758–1819) živel, ustvarjal, se šolal in doživel izkušnje, ki so zaznamovale njegovo življenje. Popelje nas po ljubljanskih ulicah, po pesnikovih sledeh, ob tem pa razgrinja številne zanimive zgodbe o Ljubljani v Vodnikovem času, o njegovem življenju in sodobnikih.

Ljubljana za ljubitelje poezije

Voden ogled nam razkaže znane ljubljanske trge (Prešernov, Vodnikov, Mestni, Stari in Kongresni trg ter Trg republike) in nekatere druge lokacije v mestu, kjer vodnik predstavi pesnico oziroma pesnika, povezano oziroma povezanega z lokacijo. Udeleženci spoznavajo Franceta Prešerna, Kajetana Koviča, Svetlano Makarovič, Valentina Vodnika, Cirila Zlobca, Lili Novy, Srečka Kosovela, Ivana Cankarja, Otona Župančiča, Ivana Minattija in Tomaža Šalamuna ter njihove pesmi, saj jih vodnik – ali udeleženci, če si to želijo – recitira ob vsakem postanku.

Najstarejša lipa jih šteje skoraj štiristo

Tudi Ljubljanska mestna pljuča skrivajo številne zgodbe. Mnoga drevesa so preživela že stoletja, vojne, suše, ostre zime, politične režime – in čeprav ne govorijo, razkrivajo marsikaj zanimivega. Več kot 180 različnih vrst dreves lahko najdemo v prestolnici. Prispevajo seveda k lepoti mesta, ki se rado pohvali z nazivom zelene prestolnice Evrope, na drugi strani pa so življenjsko pomembni vidiki prisotnosti dreves. Odraslo drevo vsako uro porabi 2,3 kilograma ogljikovega dioksida in tvori 1,7 kilograma kisika, kar zadostuje za dihanje desetih ljudi.

Podatki v digitalnem registru mestnih dreves, ki ga vodi Snaga, razkrivajo, da je najdebelejše drevo v mestu oziroma drevo z največjim obsegom javorolistna platana na zelenici pred Cankarjevim domom, ki meri 638 centimetrov.

Toda to je le eno izmed izstopajočih mestnih dreves, v mestnem središču jih je še veliko več. Nekaj jih je starih tudi po več sto let in v vsakem stoletju so v zrak spustila več kot šest ton kisika.

Le po zaporu poznana – Povšetova ulica

Povezava med Povšetovo ulico in zavodom za prestajanje kazni je tako zakoreninjena v razmišljanju Ljubljančanov, da celo besedna zvezda "grem na Povšetovo" ali "je na Povšetovi" pomeni, da je nekdo v zaporu ali gre v zapor. Povšetova ulica je v resnici prijetna ulica, ki je v svojem kodeljevskem delu stanovanjska, deloma obdana s stanovanjskimi bloki, še bolj pa z enodružinskimi hišami, zgrajenimi že pred drugo svetovno vojno in obdanimi z vrtovi. Tudi zato je zelo zelena ulica.

Zelena pa je tudi, ker je prav na začetku Povšetove, v delu, ki sodi še v središče Ljubljane, Center ponovne uporabe, ena najbolj znanih slovenskih točk reciklaže.

Zaradi zapora je v ozadju tudi Fran Povše, človek, po katerem je poimenovana ulica. Za to so se odločili že leta 1937, ko so do tedaj ulico Kodeljevo oziroma še prej Cesto na Kodeljevo poimenovali po kmetijskem strokovnjaku in politiku Franu Povšetu, ki se je zanimal za vse sorte oblik kmetijstva, tudi za sviloprejstvo, še bolj pomemben pa je bil za razvoj sadjarstva na Goriškem. Po njegovi zaslugi so goriške češnje in breskve začeli prodajati vse do Dunaja.

Mašera-Spasićeva ulica

Po mornariških narodnih herojih so Mašera-Spasićevo ulico poimenovali leta 1974. Slovenija nima veliko mornariških junakov, a eden izmed njih, Sergej Mašera, je zapisan v zgodovino vseh jugoslovanskih narodov s herojskim podvigom, ki ga je izpeljal skupaj s kolegom in sošolcem iz mornariške akademije Milanom Spasićem. Skupaj sta službovala na rušilcu Zagreb v lasti mornarice Kraljevine Jugoslavije. Ko je država kapitulirala, je bila njuna ladja privezana v Boki Kotorski in po ukazu nadrejenih bi jo morali predati Italijanom. Toda posadka se je odločila, da bo ladjo raje potopila. Nekateri opisi dogajanja 17. aprila 1941 so prav dramatični, kako je bil to deževen in meglen dan v Boki Kotorski, kako Mašera in Spasić nista hotela skupaj s posadko zapustiti ladje, temveč sta poskrbela, da so bile prižgane vse netilne vrvice eksploziva, ki so ga nastavili v podpalubje, kako sta potem, ko je posadka odšla, stekla v notranjost ladje in prižgala eksploziv, kako sta nato stala na krmi v popolni bojni opremi, si strgala čine z ramena, se objela in pogledala proti Lovčenu, nato pa je eksplozija raznesla ladjo. Preostala posadka in ljudje na obali so videli, kako je njuni telesi odneslo visoko v zrak, hip zatem se je ladja potopila. Mašera je imel 29 let, Spasić pa 31. Kasneje so sicer nekatere razlage dogodkov pojasnjevale, da je šlo za nesrečo, ne pa za namerno razstrelitev. Ne glede na to so ju leta 1973 razglasili za narodna heroja in od tedaj ulice mest po nekdanji državi še vedno nosijo njuno ime.

Zvezdarska ulica

Nekatere ljubljanske ulice so tako kratke in tako neznačilno mestne, da v njih težko prepoznamo ulico. Ena takih je Zvezdarska ulica, ki poteka od Levstikovega trga oziroma Karlovške ceste do Rožne ulice. Ulica je vhod v predel mesta, ki se imenuje Žabjak. S tem imenom se Žabjak omenja že od 16. stoletja in seveda ni treba posebej poudarjati, zakaj – zaradi močvirja, ki je bilo nekoč tam. Kasneje je bil Žabjak skorajda avtonomno območje, vsaj če vprašate staroselske fante, ki so se za primat najpomembnejšega mulca borili s Prulčani. Ti so bili konec 60. let preteklega stoletja novi naseljenci, saj so tedaj zgradili prulske bloke, medtem ko so prebivalci Žabjaka veljali za staroselce.