Skoči do osrednje vsebine

Bled – podoba raja

Temno modra na vrhu, svetlo siva, včasih celo snežno bela na sredini, in različni odtenki zelene spodaj. Na dnu se lesketa zrcalo. Temnomodro nebo pred nevihto. Gore, prekrite s snežno belim, svetlosivim apnencem. Gozd v različnih odtenkih zelene. Barve se spreminjajo z letnimi časi.

Blejsko jezero leži sredi Blejskega kota. Nekoč je bila na njegovem mestu tektonska kotanja, ki jo je skozi leta izklesal bohinjski ledenik. Na poti ga je ovirala ogromna skala, ki jo je tako vztrajno brusil, da je od nje ostal samo še današnji otok. Led se je stopil, kotlino je zalila voda in nastalo je 2,12 km dolgo in 1,3 km široko Blejsko jezero, ki s svojo globino, ponekod tudi do 30,6 metra, navdušuje potapljače. Zgodba o otoku je verjetno bolj čarobna. Tu so bili nekoč pašniki, sredi katerih je stala majhna kapelica, posvečena devici Mariji. Ker ni bila ograjena, je drobnica zašla v nezavarovano kapelico in jo onečastila. Nekega dne se je iz nebes zaslišal glas previdnosti: "Okoli kapelice postavite ograjo." Če je ne boste vi, jo bom jaz. Ker se brezbrižni prebivalci Bleda niso zganili, so se nekega dne zbudili in zagledali kapelico na hribu, obkroženem z vodo. Tako je nastalo Blejsko jezero.

1 / 5

Najstarejši grad v Sloveniji

Na visokem hribu nad velikim kamnom v dolini Radovne je nekoč stal skrivnosten grad. Kar boste prebrali, se je pripetilo starcu, ki se je nič hudega sluteč po samotni poti ob reki odpravil iz Radovne k maši v Gorje.

"Nenadoma ga ob velikem kamnu nekaj prestraši.  Nekaj strašno zašumi v grmovju ob starem gradu. Hitro se skrije za drevo in čaka, da bi videl, kaj se skriva v grmovju. Ni mu treba dolgo čakati. Zagleda veliko, debelo kačo, ki se po kamenju in skalah plazi v dolino. Splazi se v vodo in glasno vrešči."

To je izsek iz zgodbe o zakleti ženski, ki je nekoč živela v tem zakletem gradu, visok hrib nad velikim kamnom pa se še vedno imenuje Gradišče.

Nemški kralj Henrik II. je 10. aprila leta 1004 posest na Bledu podaril briksenskemu škofu Albuinu in njegovi škofiji. Leta 1011 je Henrik II. grad na vrhu pečine (Castellum Veldes) z darilno listino podaril Albuinovemu nasledniku Aldaberonu, kar je prvi znani zapis o gradu. Blejski grad je bil upravno središče briksenske posesti na Gorenjskem. V srednjeveških virih se ime Bled omenja le v nemški obliki Veldes. Na podlagi teh dokumentov je Blejski grad najstarejši grad v Sloveniji.

1 / 3

Grajski prostori so urejeni vzdolž spodnjega in zgornjega dvorišča. Briksenski škofje niso živeli na Bledu in so ga tudi zelo redko obiskovali. Blejsko posest so upravljali ministeriali, oskrbniki in gradiščani po grajskem fevdnem pravu. Pozneje so briksenski škofje posest dajali v zakup. Prvi zakupnik je bil Konradt von Kreigh, rodbina Kreigh je ostala zakupnik skoraj dvesto let. Za njimi in njihovimi sorodniki Turni je postal zakupnik junak iz turških bojev Herbard Auersperg Turjaški. Grad je skušal odkupiti za svojo družino, zato ga je po potresu leta 1511 tudi obnavljal. V času njegovega zakupništva je bilo na gradu močno oporišče protestantizma. Tu se je leta 1561 ustavil tudi Primož Trubar. Poznejša zakupnika sta bila Ivan Josip Lenkovič in grof Žiga Turn. Po zakupništvu so škofje postavljali glavarje, do 18. stoletja so bili to plemiči, pozneje meščani. Nekateri so stanovali na Bledu, drugi so upravljali posest s pomočjo oskrbnikov. Prav zaradi menjavanja upravljavcev na gradu ni bilo bogate opreme z zgodovinsko vrednostjo.  Blejska posest je bila leta 1803 podržavljena. Ko je Napoleon zasedel Kranjsko, je posest pripadla Ilirskim provincam. Posest je bila vrnjena briksenski škofiji leta 1838. Po odpravi fevdalnega reda leta 1848 briksenski lastniki niso zmogli vse večjih stroškov vzdrževanja, zato so leta 1858 blejsko imetje prodali podjetniku, lastniku jeseniške železarne, Viktorju Ruardu. Ruard je grad in grajsko posest prodal veletrgovcu Adolfu Muhru leta 1882. Nemirna zgodovina gradu se je nadaljevala in leta 1918 je grad z jezerom in otokom kupil blejski hotelir Ivan Kenda. Imel je velike načrte, grad je želel preurediti v hotel. Zainvestiral se je in vse premoženje mu je leta 1937 zasegla Zadružna gospodarska banka, za njo pa je posest prevzela Dravska banovina.  18. avgusta 1947 je na gradu izbruhnil požar, ki je uničil precejšen del strehe. Zgodovina Blejskega gradu je pestra in burna.

Leta 1952 se je začela organizirana strokovna obnova gradu po načrtih arhitekta Toneta Bitenca, učenca znanega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika.  Obnova je trajala deset let, dela so bila končana leta 1961. Med obnovo je Blejski grad dobil nekoliko modernejšo ureditev, prilagojeno turističnim ogledom. Zavod za kulturo Bled je leta 2008 prenovil muzejski del Blejskega gradu.

1 / 4

Zvon želja

Še vedno velja, da naj bi ob obisku cerkve Matere božje na jezeru pozvonili in si nekaj zaželeli. Legenda o zvonu želja je zgodba o mladi vdovi, ki je dala vliti zvon v spomin na svojega moža. Med vožnjo na otok se je razbesnela nevihta in čoln je skupaj s čolnarji in zvonom potonil v jezerskih globinah. Mlada vdova je po tej nesreči vse svoje premoženje darovala za gradnjo Marijine cerkve na otoku in se v svoji žalosti umaknila v samostan v Rimu.

Ko je papež izvedel za njeno žalostno zgodbo, je posvetil in v cerkev na Blejskem otoku poslal drug zvon, na katerega ljudje že vse od takrat radi pozvanjajo ter se ob tem s svojimi željami in prošnjami obračajo po pomoč k Materi božji na jezeru.

Pravijo, da se v jasnih in mirnih nočeh še dandanes sliši žalostno oglašanje zvona iz temnih globin jezera.

1 / 2

Arnold Rikli – sončni zdravnik

Po prepričanju dr. Arnolda Riklija je živčni sistem najvišje avtonomno načelo v naših telesih, sončna svetloba pa je najboljša in najbolj dinamična (poživljajoča) hrana za živčni sistem. Življenje je gibanje snovi, moč pa je sposobnost snovi, da se premika. Poleg sončenja in zračnih kopeli je Rikli predpisoval različne kopeli, vegetarijansko prehrano ter spanje na svežem zraku. S pomočjo svojih edinstvenih metod zdravljenja je vzpostavil edinstveno zdraviliško ponudbo. Za uresničevanje svojega zdravilskega sistema je Rikli na Bledu zgradil 56 odprtih ut, kopališče, upravno stavbo z jedilnico in vilo. 

Že leta 1862 je prvi opisal omrežje sprehajalnih poti po Bledu in okolici.

1 / 5

Bled – zelena arena svetovne diplomacije

Bled je že v devetnajstem stoletju postal središče, kjer se srečujejo diplomati in politiki. Organizirana diplomatska dejavnost se je začela za časa Jugoslavije, ko je kralj Aleksander Karađorđević Bled razglasil za svojo poletno rezidenco. Med najpomembnejšimi zunanjepolitičnimi dogodki so tri srečanja male antante (1926, 1935, 1938) in eno srečanje balkanske lige (1935). Bled je ohranil svojo pomembno politično in diplomatsko vlogo tudi med drugo svetovno vojno, ko je postal središče nemške okupacijske oblasti na Gorenjskem. Po drugi svetovni vojni se je njegova uradna vloga okrepila z odločitvijo nekdanjega predsednika Jugoslavije, Josipa Broza – Tita, da na Bledu zgradi rezidenco. V tistem času, predvsem v šestdesetih letih 20. stoletja, ko se je Jugoslavija začela odpirati svetu, je diplomatski turizem na Bledu dosegel vrhunec. Tu sta Tito in Dimitrov podpisala sporazum o jugoslovansko-bolgarski federaciji (1947), prav tako pa je bil tu podpisan balkanski pakt (1954).

1 / 2

Blejske bajke

Ena zgodba govori o gorskem vodniku z Bleda, Bavantu. Nekega dne je v boju srečal strašnega Turka. Zaklela sta, pljunila čez ramo, napolnila puški, namerila in bum! Toda glej ga zlomka, ko se je dim razkadil, sta oba še vedno stala. Blejčani še vedno verjamejo, da sta se njuna naboja zaletela.

Ko še ni bilo zamrzovalnikov, je izdelovanje ledu, ki je bilo blejska tradicija, ponujalo priložnost za zaslužek v zimskem času. Znana je ta zgodba. Da bi razrezali led, so delavci odstranili en ročaj žage, v led naredili luknjo s sekiro in žagali. Ko so tako delali, je mimo prišel moški iz Ljubljane. Moški je gledal, nato pa je začel vpiti, naj se delavci zamenjajo, sicer bo tisti, ki dela pod vodo, utonil. Mislil je namreč, da na drugem koncu žage pod vodo dela drug delavec.

V letih pred drugo svetovno vojno se je kraljeva družina Karađorđević odločila, da na Norveškem kupi nekaj konj, znanih kot fjordski konji. Hlev so uredili v proštiji nasproti vhoda v vilo Bled. Ob koncu vojne so enega kraljevih fjordskih konjev dali partizanom, kar mu ni bilo posebej pogodu. Partizane je večkrat tudi ugriznil. Njegova usoda se je končala v kotlu nekje na Jelovici.

Zgodovina obdobja Arnolda Riklija je raznolika. Kdo ve, ali blejski plezalci vedo, da so bili Riklijevi pacienti prvi blejski plezalci, ki so obvladali spust z vrvjo?

V odprtih utah ob jezeru ni bilo dovolj prostora za vse paciente, zato so ti prebivali tudi v hotelih. Ponoči so se spustili na tla s pomočjo rjuh, ki so jih zvezali skupaj. Za ovinkom so nanje čakali kočijaži in jih odpeljali v dobre gostilne. Marljivi g. Rikli pa je bil prepričan, da gredo zasluge za dobro počutje pacientov le njemu.

Blejčani so včasih hodili drsat na jezero (s sodobnimi drsalnimi čevlji s kovinskimi klinami). Drsalci, zlasti drsalke, so se uredili za drsanje. Kakšno veselje jih je bilo opazovati. Pomembnejše hiše so uporabljale oblazinjene fotelje s klinami (drsalke), pritrjenimi spredaj, da so lahko drseli po ledu. Najemali so ljudi, da so po ledu peljali pomembne gospe. Eden takih foteljev je bil v lasti župnije. Bil je zelo lepo izdelan in oblazinjen s kardinalsko rdečim plišem. Na dan sv. Blaža so ministranti v tem fotelju duhovnika peljali na otok.

1 / 2

Odsev dobiva obliko

Potem nekdo opazi svetlikajoče se zrcalo. In kaj vidi? Drobci podobe imajo imena; le nebo ostaja nebo. Gore s Triglavom so središče Julijskih Alp; barviti del so obronki in gozdovi Pokljuke, zrcalo pa je Blejsko jezero. V očeh popotnika je to podoba raja.

1 / 2

Avtor: Tanja Glogovčan Belančić

Datum: 27. maj 2020

Čas branja: 5 min

Deli