Od skromnih začetkov do vrhunskih dosežkov

Prvih 20 zdravstvenih domov

Slovensko zdravstvo je že od začetkov temeljilo na javnem zdravstvu. Po prvi svetovni vojni je bil v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev vpeljan nov sistem javnega zdravstva s higienskimi zavodi, ki so ustanavljali nove zdravstvene službe.

Prvi zdravstveni dom so vzorčno zgradili pred skoraj sto leti, in sicer leta 1926 v Lukovici pri Domžalah. V Lukovici so bile tudi zaradi neurejenih greznic, ki so onesnaževale pitno vodo, pogoste epidemije tifusa. Obnova naselja, gradnja vodovoda, ureditev kanalizacije in vzpostavitev zdravstvenega doma so prebivalcem zagotovili prepotrebno zdravstveno varstvo.

»Javno zdravstvo se je tudi v zdravstvenih domovih sprva ukvarjalo predvsem z ranljivimi skupinami, ki so po prvi svetovni vojni trpele zaradi slabega zdravstvenega stanja: z dojenčki, materami in bolniki s socialnimi boleznimi, kot sta tuberkuloza in sifilis,« pojasni Nataša Strlič, kustosinja razstave Zdravje je naše največje bogastvo, izbrane zgodbe slovenske zdravstvene in medicinske dediščine od začetka 20. stoletja v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Do začetka 40. let 20. stoletja je po Sloveniji delovalo že 20 zdravstvenih domov.

V času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev so javno zdravstvo utemeljili dr. Andrija Štampar, na Slovenskem brata dr. Ivo in dr. Bojan Pirc ter dr. Amalija Šimec, ena prvih zdravnic in Rockefellerjeva štipendistka. Vsi so bili tudi zagovorniki zdravstva kot javne storitve, predvsem preventive.  

Sedem milijonov rentgenskih posnetkov

Ena od največjih javnozdravstvenih akcij slovenskega zdravstva je bila med letoma 1947 in 1982, ko je potekalo fluorografiranje, slikanje pljuč za odkrivanje tuberkuloze in drugih bolezni. »Ker vsi prebivalci, zlasti kmetje, niso imeli zdravstvenega zavarovanja in možnosti rentgenskega slikanja, so v kraje po Sloveniji prihajale mobilne enote z rentgenskimi aparati,« razloži Nataša Strlič. V tem času so naredili več kot sedem milijonov fluorografskih posnetkov in odkrili številne primere bolezni.

Medicina v vojnih razmerah

Prva in druga svetovna vojna sta bili za slovensko zdravstvo izjemen izziv. Med drugo svetovno vojno so partizani vzpostavili sistem skritih bolnišnic, ki so bile postavljene na težko dostopnih lokacijah. Ena izmed najbolj znanih je bolnica Franja, ki je okupator ni nikoli odkril. Zdravniki in drugo osebje so v teh bolnišnicah delali v izrednih razmerah.

Dr. Janez Milčinski v svojih spominih opisuje, kako so delali ob slabi svetlobi, pomanjkanju materiala, v mrazu in vlagi. Nataša Strlič dodaja, da so s spretnostjo in improvizacijo v vseh partizanskih bolnišnicah skupaj oskrbeli več kot 20.000 pacientov.

Vloga medicinskih sester

Zdravstvena nega ima na Slovenskem dolgo tradicijo. Tradicionalno so za bolnike skrbele ženske, predvsem redovnice različnih cerkvenih rodov. Najštevilčnejše, a ne edine, so bile od srede 19. stoletja sestre usmiljenke. Bile so nepogrešljivi del zdravstvenega osebja, saj so negovale bolnike, delale so tudi v lekarnah in laboratorijih, pralnicah in drugje. Med obema vojnama so redovne sestre začele pridobivati formalno izobrazbo. Leta 1948 so zaradi zahteve, da odložijo redovno uniformo, večinoma zapustile Slovenijo.

Že v času kraljevine so se začele izobraževati tudi civilne medicinske sestre. Po drugi svetovni vojni so začele delati v bolnišnicah, kjer so prevzele pomembno vlogo pri zdravljenju. Danes so medicinske sestre bistveni del zdravstvene oskrbe in so nepogrešljive pri vsakodnevni skrbi za bolnike.

Pionirji, ki premikajo meje

Čeprav so slovenski strokovnjaki pogosto delali v razmerah, kjer jim najsodobnejša oprema ni bila dostopna, jih to ni ustavilo.

Leta 1958 sta dr. Miro Košak in prof. Božidar Lavrič z ekipo opravila prvo operacijo z napravo za izventelesni krvni obtok, ki so jo v podjetju Avtoobnova izdelali po njegovi zamisli. »To napravo je dr. Košak leta 1957 videl na nekem izobraževanju v Franciji, ker je v tistem času v Jugoslaviji ni bilo mogoče kupiti, pa jo je skonstruiral sam ob pomoči prijatelja, direktorja podjetja Avtoobnova. Po njegovi zamisli jo je nato podjetje Avtoobnova v nekaj mesecih izdelalo,« zgodovinsko ozadje pojasni Nataša Strlič. Naprava za izventelesni krvni obtok je ključna v srčni kirurgiji, saj začasno nadomesti delo srca in pljuč.

Leta 1985 je plastični kirurg dr. Marko Godina prvi na svetu izvedel operacijo, pri kateri je kmetu, ki mu je kombajn odtrgal roko, poškodovano roko najprej všil pod pazduho, da je ostala vitalna. Po 65 dneh pa jo je ponovno prišil na prvotno mesto in ji povrnil njeno funkcijo.

Slovensko zdravstvo se je iz majhnih, pogosto improviziranih začetkov razvilo v sistem, ki danes dosega vrhunske uspehe, pri čemer so največja moč znanje, predanost in srčnost ljudi, ki v njem delujejo.

Več o zanimivih in prelomnih dogodkih iz zgodovine slovenskega zdravstva in medicine v 20. in 21. stoletju lahko izveste na razstavi Zdravje je naše največje bogastvo v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije.