Skoči do osrednje vsebine

Senožeče – kraj tovorništva in prevozništva

Avtor: Monika Jerič

Datum: 19. avgust 2025

Čas branja: 5 min

Slovenija je zaradi svoje strateške lege že od nekdaj pomembno prometno stičišče v Evropi. Tako je bilo tudi v srednjem veku, ko je čez njeno ozemlje potekala ključna pot med Dunajem in Trstom, povezava med celinsko Evropo in Jadranom. Prav ob tej trgovski poti so se na jugozahodnem delu države razvile Senožeče, naselje z bogato zgodovino prevozništva in trgovine.

Ali poznate razliko med tovorništvom in prevozništvom?

Tovorništvo je pomenilo prevoz blaga, natovorjenega na domače živali, najpogosteje konje in vole.

V 18. stoletju je začelo to obliko prevoza nadomeščati prevozništvo, imenovano tudi furmanstvo, pri katerem so blago prevažali z vozovi. Za to dejavnost so bile ključne čedalje bolje urejene in vzdrževane ceste, saj so furmani lahko prevažali tudi po več ton tovora hkrati.

Tovorniki in prevozniki so vozili blago na krajše in daljše razdalje.

Tako so z dobrinami s podeželja oskrbovali mesta, prevažali izdelke iz rudnikov, fužin in manufaktur ter tudi blago iz daljnih krajev.

Tovorili so železo in železne izdelke, platno in živalske kože, v obmorska mesta so pogosto tovorili žito. Od tam so se vračali s soljo, vinom in oljčnim oljem, pa tudi začimbami in južnim sadjem.

Razvoj gospodarstva

Vzporedno s prevozništvom so se v Senožečah razvijale trgovina in različne obrti. Na trgu so nastajale krčme in gostilne, kjer so si lahko prevozniki in njihove živali odpočili, domačini pa so imeli priložnost za dodatni zaslužek. Prevozništvo je ugodno vplivalo tudi na kmečko trgovino. Marsikateri kmet je del pridelka prodal ali zamenjal za druge dobrine.

Zaradi bližine solin so imele Senožeče pomembno vlogo pri prevozu te dragocene surovine. Po zgodovinskih virih naj bi tam raztovarjali sol iz Trsta in jo prodajali. Sol ni bila le strateško trgovsko blago, ampak tudi menjalno sredstvo.

Mitnice in tihotapci

Ob prometnih poteh so nastajale mitnice – postaje za pobiranje mitnine, torej pristojbine za prevoz blaga čez določeno ozemlje. Ena od njih je stala tudi v Senožečah.

Tovorniki so si plačilo mitnine pogosto poskušali prihraniti z uporabo stranskih poti, a je takšen promet veljal za tihotapstvo.

To je bilo nekoč tudi oblika odpora proti visokim dajatvam.

Tihotapcem so blago zaplenili in pogosto je sledila denarna kazen. Oblast je v ponarodeli slovenski pripovedki preganjala že Martina Krpana, močnega in samosvojega človeka, ki si je kruh služil s tovorjenjem angleške soli iz tržaškega pristanišča.

Pripoved pravi, da je nekega dne na poti srečal cesarja. Hitro je prestavil svojo kobilico s tovorom, da je na ozki poti naredil prostor. Cesarja je Krpanova moč presenetila, zato ga je ogovoril, vendar mu Krpan ni razkril, kaj v resnici tovori. Ko je pozneje na Dunaju premagal strašnega velikana Brdavsa in rešil cesarstvo, je bil nagrajen z dovoljenjem za prevažanje soli.

Vas zanima, kako je bila videti mitnica?

V nekdanji mitnici je zdaj sodoben Muzej tovorništva in prevozništva.

Tam lahko spoznate življenje kmečkih trgovcev, prevoznikov, tihotapcev in obrtnikov ter odkrijete zgodovino mitnic in domačinov.

V bližnji Kotlarjevi hiši so uredili muzejsko kavarno in slaščičarno, kjer lahko pokusite posebno sladico, tortico mitnico, navdihnjeno z lokalnimi okusi in zgodbami furmanov.

1 / 5

Od tovorništva do tovornjakov

Medtem ko so mitnice začeli opuščati zaradi uveljavljanja ideje o prosti trgovini, se je obseg prevozništva na dolge razdalje v 19. stoletju močno zmanjšal po zgraditvi železniške proge med Dunajem in Trstom. V lokalnem okolju pa je ostalo živo vse do prihoda tovornjakov.