Skoči do osrednje vsebine

Škocjanski zatok - smaragd v zelenem srcu Kopra

Avtor: Tanja Glogovčan Belančić

Datum: 27. maj 2020

Čas branja: 3 min

Naravni rezervat Škocjanski zatok je 122 hektarjev veliko sredozemsko mokrišče in hkrati največje brakično (polslano) močvirje v Sloveniji. To je čudovit kraj za izlet, sprehod in tek, po njem pa poteka tudi zanimiva učna pot.

Nastanek tega naravnega rezervata je povezan z urbanističnim razvojem Kopra in njegove okolice. Koper je bil namreč v preteklosti otok, okrog katerega se je morje zajedalo v treh manjših zalivih: Semedelskem in Škocjanskem zalivu in zalivu Polje. Solinarstvo je bilo na tem območju med prevladujočimi dejavnostmi že od rimskih časov. Soline so v 19. stoletju obsegale manjši del, ki je z južne strani v polkrogu oklepal otok Koper.

Soline je razdvajala reka Bradaševica, ki je vanje odlagala svoje nanose. Večji predel je bil na severovzhodni strani Kopra, in sicer na obeh straneh reke Rižane.

Ko se je v začetku 20. stoletja začela zniževati odkupna cena soli in so začeli opuščati njeno pridelovanje, se je spremenila tudi podoba Kopra in njegove okolice. Še bolj je na to vplivala tudi izgradnja Luke Koper. O zatoku govorimo od leta 1957, ko so zgradili 877-metrski nasip med Koprom in izlivom Rižane.

1 / 2

Učna pot

Učna pot se vije med trstičjem in odprtimi vodnimi površinami, na poti pa so lepo urejene postojanke z informativnimi tablami o živalih in zgodovini tega kraja. Med najbolj razširjenimi slanoljubnimi rastlinskimi vrstami, ki uspevajo v polslani laguni Škocjanskega zatoka, so osočnik (Salicornia europaea), navadna mrežica (Limonium angustifolium), zelo pogosta vrsta pa je tudi grmičasta členjača (Sarcocornia fruticosa).

Posebnost Škocjanskega zatoka so tudi sestoji trstičja.

1 / 2

Škocjanski zatok je še zlasti pomemben zaradi bogate biotske pestrosti, do zdaj je bilo evidentiranih prek 1.400 različnih rastlinskih in živalskih vrst.

Ključnega pomena so ptice, v zadnjih 15 letih je bilo na območju opaženih kar 252 različnih vrst, kar je 60 odstotkov vseh v Sloveniji opaženih vrst ptic.

Med živalskimi vrstami je največ žuželk (več kot 360 vrst metuljev, več kot 300 vrst hroščev, 41 vrst kačjih pastirjev itd.), opaženih je bilo tudi 36 odstotkov v Sloveniji živečih vrst sesalcev (25 vrst), 41 odstotkov dvoživk (7 vrst) in 41 odstotkov plazilcev (8 vrst). 

1 / 2

Območje Škocjanskega zatoka je pomembno tudi v širšem svetovnem merilu, saj se na njem na svoji selitvi in prezimovanju ustavljajo svetovno in evropsko pomembne in ogrožene vrste ptic.

Projekti za ureditev Škocjanskega zatoka

Zadnji projekt, ki se je začel lani, je projekt IMPRECO, katerega cilj je ohranjati ekosistemske storitve s krepitvijo potencialov zavarovanih območij na področju biotske pestrosti in ohranjanja ekosistemov s pomočjo transnacionalnega sodelovanja. Pred tem so bili uspešno realizirani projekti AdriaWet 2000, Natura Primorska, Obnova Škocjanskega zatoka, Objekti v naravnem rezervatu Škocjanski zatok in Škocjanski zatok – učilnica v naravi za vsakogar. Skupno vsem tem projektom je, da so financirani iz proračuna EU in so uspešna posledica sodelovanja med različnimi državami.

Varovanje narave

V letu 2013 je začela veljati Uredba o Naravnem rezervatu Škocjanski zatok, s katero se nadaljuje varovanje Škocjanskega zatoka, ki je že od leta 1998 zavarovan z Zakonom o Naravnem rezervatu Škocjanski zatok.

Poleg tega, da je Škocjanski zatok zaščiten, je tudi ekološko pomembno območje (EPO). Pod svoje okrilje ga je vzelo tudi evropsko omrežje posebnih varstvenih območij, razglašenih v državah članicah Evropske unije, Natura 2000.

Škocjanski zatok je kot smaragd, dragocen in sijoče zelene barve. Naj tak tudi ostane, ko ga bodo jutri spoznavali naši nasledniki.