Pri Planinski založbi je v pričakovanju pomladi izšla knjiga Hodim, torej grem Marjana Bradeška, ki nas s pretanjenim občutkom za besedo neustavljivo vabi v naravo in gore. Četudi je leposlovna, bodo bralci v njej našli dovolj navdiha za odkrivanje prelepih koncev v gorah in tudi širše ter zavedanje, naj se gori približajo s spoštovanjem in preudarnostjo in z nje odnesejo spomine, ki jim dajejo moč za vsakdan. Knjiga se bere kot poezija, hoja pa v nas ohranja pomlad.
Hoja ohranja pomlad v nas
Marjan Bradeško v svojem leposlovnem prvencu Hodim, torej grem v 32 zgodbah opisuje svoje poti od kraških goličav Slovenske Istre do Triglava, od mračnih grap predgorja Julijskih Alp do haloških gričev. Zadrži se med domačimi polhograjskim griči, bralca pa povabi tudi preko meje, v Zahodne Julijce in v Ziljske Alpe. Vmes doda vtise s pohodov med polji sivke v Provansi ali med jezeri v Pirenejih, na koncu pa se odpravi na nekaj večdnevnih pohodov po Slovenski planinski poti. Skozi Bradeškove opise zadiši zgodnja pomlad, bralec začuti sijaj belih skal v vročem poletju, se umika zimskim viharjem, prestrašeno čaka medveda, kjer ga ni, ali pa se nasmeji ob zanimivih prigodah, denimo ob reševanju psa iz poledenele Velike Dnine ali ob pogledu na gorsko deklico v Belem potoku.
-
Doživetja gora pogosto povezuje z doživljanjem glasbe, njegovo pisanje pa se bere kot poezija. Foto: Mojca Izgoršek Bradeško
-
Knjiga je nastajala in se medila vsa leta, ko je hodil po gorah, gričih in planjavah. Foto: Marjan Bradeško
-
Vse to doživljanje je lepo, da, pogosto poetično. Vesel sem, če mi uspe vse te glasove preprosto ubesediti. Da si potem bralec sam ustvari podobo, zvoke, občutja," pojasnjuje avtor. Foto: Iztok Medja/slovenia.info
Iskanje poti, ki jih ni
Bradeško je veliko poti prehodil sam, nekaj z ženo Mojco in hčerko Urško, pogosto pa mu je družbo delal zdaj že pokojni najboljši prijatelj Dario Cortese. Iskati poti, ki jih ni ali pa so že skoraj izginile, mu je bilo kar prirojeno. "Že kot otroci smo veliko hodili po gozdovih, nabirali gobe in borovnice, in ker sem bil najstarejši, sem oba mlajša brata moral varno pripeljati domov. Ta zvedavost, kaj je tam naprej, pa mi je, kot kaže, tudi prirojena. Tako mi iskanje pomeni preizkus mojih sposobnosti in najdenje prehoda zadovoljstvo, veselje, ker mi je trud prinesel novo izkušnjo.
-
Tako mu iskanje pomeni preizkus sposobnosti in najdenje prehoda zadovoljstvo, veselje, ker mu je trud prinesel novo izkušnjo. Foto: Iztok Medja/slovenia.info
Tudi tišina zveni
Dodana vrednost Bradeškovega leposlovnega prvenca je v tem, da bralca kar zasrbijo podplati in bi se želel odpraviti na samotne poti, divja brezpotja in v odmaknjene grape. "Nujna je ustrezna telesna pripravljenost in spoštljiv odnos do narave in podviga, četudi gremo le na enourni sprehod. A knjiga ni vodnik, zato je potrebno še nekaj raziskovalne žilice, dobrega občutka za zemljevid in za prepoznavanje značilnosti pokrajine. Moj namen s knjigo je bil zares ustvariti tiste pristne občutke, ki bralca predvsem neustavljivo povabijo na pot, ne pa vodijo korak za korakom. Nenazadnje, mar ni pot v naravo vedno malo raziskovanja? Le zakaj bi slepo sledili temu, kar nam kaže aplikacija na pametnem telefonu? Zakaj bi gledali v zaslon, če pa je pred nami tako lepa pokrajina, če se tam kaže neka nenavadna stvar, pot, ki vodi naprej, ali pa prehod, kjer smo mislili, da ga ni. Nekaj poti v knjigi, posebej v grapah, pa je takih, da zahtevajo zares izdelanega planinca, tudi z nekaj alpinističnih izkušenj," poudarja avtor, ki je v času študija tudi sam obiskoval alpinistično šolo, še prej je opravil izpit za gorskega stražarja, desetletja že nabira izkušnje na brezpotjih, opravil pa je tudi nekaj imenitnih turnih smukov. Za razliko od običajnih planincev ima Bradeško rad tudi dolge pohode čez planote, ob morskih obalah, ali pa se z veseljem prebija skozi mračne grape Severne Primorske.
Datum: 21. marec 2024
Čas branja: 5 min
