8. februarja praznujemo Prešernov dan – slovenski kulturni praznik, ki je dela prost dan. Namenjen je spominu in poklonu našemu največjemu pesniku dr. Francetu Prešernu. Ustvarjalcu, brez katerega si slovenske poezije preprosto ne moremo predstavljati. Prešeren je prvi pesnik, ki je slovenščino povzdignil na raven umetniške govorice in se s tem umestil ob bok največjim evropskim romantičnim pesnikom.
Dr. France Prešeren se je rodil 3. decembra leta 1800 kot tretji otrok in prvi sin. Skromna družina Prešeren je živela v Vrbi na Gorenjskem. Vas Vrba leži severno od prestolnice in ponuja prelepe poglede na Julijce in Triglav – najvišji vrh Slovenije (2864 m).
Triglav in pesnitve Franceta Prešerna sodijo med osrednje simbole Republike Slovenije. Triglav imamo Slovenci zarisan v državnem grbu, sedmo kitico Prešernove pesmi Zdravljica pa smo si izbrali za slovensko himno. Tako oba vedno in povsod nosimo tesno v srcu.
Odličnjak in študent prava
France je bil izjemno bister fantič. Mati Mina, ki je bila dokaj izobražena ženska, je želela, da bi postal duhovnik. Poklic duhovnika je bila tradicija v družini. Brati in pisati ga je učil stric Jožef, prav tako duhovnik, ki je Franceta pri desetih letih poslal v osnovno šolo in ga dolgo tudi gmotno podpiral.
Šola mu ni delala težav. Bil je odličen učenec. Leta 1821 se je odpravil na Dunaj, kjer je najprej študiral filozofijo, leto pozneje pa se je vpisal na pravno fakulteto dunajske univerze.
Za študij na Dunaju se je takrat odločilo veliko slovenskih intelektualcev, saj univerze na Slovenskem še ni bilo. Prva univerza je bila v Ljubljani ustanovljena konec leta 1919.
France je študij prava končal leta 1828, se vrnil v Ljubljano in postal odvetniški pomočnik. Septembra 1846 je bil imenovan za deželnega odvetnika v Kranju in tako postal končno samostojen.
Neuresničena ljubezen in izguba prijateljev
France Prešeren je v svojem relativno kratkem življenju 49 let ustvaril bogat opus najvišje ravni. Pesnil je pretežno v slovenščini, več pesmi je napisal tudi v nemškem jeziku. Pisal je že med študijem, a je bil precej samokritičen in pesmi dolgo ni nikomur pokazal.
Njegovo poezijo je močno zaznamovala nesrečna ljubezen, ki jo je gojil do Primičeve Julije. Njej je posvetil najgloblje ljubezenske pesmi – Gazele, Sonetni venec, Sonetje nesreče.
Julija se je poročila s Francetovim sošolcem, kar ga je močno prizadelo. Prešernovo nesrečo sta poglobili še smrti najbližjih prijateljev Matije Čopa in Andreja Smoleta. Prav pod Čopovim vplivom se je France Prešeren oprijel romantike. S Smoletom, ki je bil jezikoslovec, literarni zgodovinar in knjižničar, sta načrtovala tudi politični časopis. Ta je zaradi cenzure in Smoletove prezgodnje smrti ostal neuresničen. Oba sta umrla mlada, stara 38 in 35 let. Prešeren je Matiji Čopu posvetil pesem Krst pri Savici, prijatelju pa je zložil tudi nagrobni napis.
Oče treh hčera
Kot pesnik v času svojega življenja ni bil priznan, zaradi česar je bil pogosto nesrečen. Tudi zveza z Ano Jelovškovo, s katero je imel tri hčere, se ni poglobila, a vseeno je France z njimi ohranjal tesne stike.
Hči Ernestina Jelovšek, drugorojeni otrok Ane in Franceta, je spomin na očeta popisala v knjigi Spomini na Prešerna in s tem močno prispevala k prešernoslovju – veji literarne zgodovine, ki se ukvarja z življenjem in deli dr. Franceta Prešerna.
Dr. Fig
Čeprav je bilo v življenjski zgodbi dr. Prešerna precej žalosti, je z njim povezana tudi sladka anekdota. Prešerna se je namreč oprijel vzdevek dr. Fig. Vedno je imel v svoji težki suknji polne žepe suhih fig, ki jih je radostno delil siromašnim otrokom.
Umrl je 8. februarja 1849 v Kranju.
Datum: 30. januar 2020
Čas branja: 2 min