Piran

Kraj, kjer je danes Piran, je bil kot starodavno mesto prvič omenjen v sedmem oziroma osmem stoletju. Naselbina, ki je nastala na koničastem robu rta Madona, se razprostira do pobočja, kjer danes stoji cerkev svetega Jurija.     

Piran - starodavno mesto

Piran je bil v svoji dolgi in razgibani zgodovini v rokah različnih vladarjev, večino časa pa je bil del Beneške republike. V drugi polovici osmega stoletja je del Istre s Piranom prešel iz bizantinske v frankovsko oblast, pozneje okoli leta 840 je bil priključen Italskemu kraljestvu, leta 952 pa je bil vključen v Nemško cesarstvo. Po letu 1209 je Piran spadal pod Oglejski patriarhat. Takrat so bila istrska mesta pod močnim vplivom Benetk, kljub temu pa so se razvijala neodvisno in oblikovala lastno upravo in zakonodajo. Piran je svoj statut dobil leta 1274, od leta 1283 pa je bil do leta 1797, ko se je republika zrušila, pod Benečani. Zaradi svoje strateške lege in rodovitnega zaledja s solinami je bil zelo uspešen pri trgovanju z Benetkami. Po podatkih iz nekaterih virov je bila iz Pirana ena tretjina vseh beneških rezerv soli.

Cerkev svetega Jurija in njen zvonik

Vpliv Benetk ni le spodbudil gospodarskega razcveta v Piranu, temveč je zelo očiten tudi v arhitekturi in duhovnem življenju prebivalcev. Zgodovinski viri navajajo, da je bil v Piranu samostan, imeli so več kot 23 cerkev in več kapel. Skozi stoletja so se zgradbe in njihova uporaba spremenila, zato je danes v mestu le deset ohranjenih cerkev. Glede na velikost območja in število prebivalcev pa je to kljub vsemu veliko število. Največja in najbolj znana je baročna cerkev svetega Jurija z zvonikom in krstilnico, ki kraljuje na hribu znotraj mestnega obzidja.

Pobočje, na katerem je celotno cerkveno poslopje, je bilo nekje od sredine 17. do začetka 19. stoletja utrjeno s podpornimi loki. Začetki gradnje baročne cerkve segajo v leto 1595, ko je bila gotska cerkev, ki je stala na tem mestu, temeljito prenovljena, stari zvonik je bil porušen, namesto njega pa je bil zgrajen novi prostostoječi zvonik. Zasnovan je bil po vzoru renesančnega zvonika svetega Marka v Benetkah. Zvonik v Piranu je približno za polovico nižji od zvonika v Benetkah, vendar pa ob upoštevanju višine hriba, na katerem stoji, lahko rečemo, da sta oba skoraj enako visoka. Piranski zvonik je od beneškega tudi starejši, saj se je prvotni zvonik na trgu svetega Marka zaradi napake v statiki leta 1902 porušil.

Postavitev 3,7 metra visokega kipa na vrh zvonika leta 1769 zagotovo ni bila preprosta naloga. Leta 1908, ko je bil kip star že več kot 100 let, so ga odstranili, popravili in znova namestili na železno os, ki se premika znotraj železnega okvirja, ki ga obrača veter. Ko angel kaže svoja krila mestu in gleda proti Trstu (Italija), pomeni, da piha burja, kar napoveduje lepo vreme. Ko pa s prstom kaže na mesto, kot da ga opozarja, pomeni, da se bližajo dež in nevihte.

Nekateri se morda sprašujete, zakaj sta nadangel Mihael in sveti Jurij združena v piranski najbolj znani cerkvi. Logičen odgovor ponuja krščanstvo samo, saj sta tako svetnik kot tudi nadangel borca zoper zlo, naši predniki pa so očitno verjeli, da mesto potrebuje dva močna duhovna varuha. Cerkev je bila svetemu Juriju posvečena leta 1344, ko je mesto in meščane obvarovala pred hudo nevihto. Nekaj stoletij pozneje je bil zvonik posvečen nadangelu Mihaelu. Poleg kipa in veličastnih zvonov je na zvoniku tudi ura, ki je bila dodana pozneje. Od letos se je mogoče po obnovljenem lesenem stopnišču z zelo posebno zgodbo o petnajstih angelih povzpeti na vrh zvonika.