Naši pragozdovi so del svetovne naravne dediščine

Pragozdovi se praviloma pojavljajo na razmeroma majhnih površinah, raztreseno znotraj pretežno gospodarskih gozdov, zato običajno govorimo o pragozdnih ostankih. Pragozdne ostanke in tudi nekatere druge, zaradi posebnih lastnosti zanimive gozdne površine v Sloveniji varujemo znotraj sistema gozdnih rezervatov. V skladu z vladno uredbo so v gozdne rezervate vključeni gozdovi, ki so zaradi svoje razvojne faze in dosedanjega razvoja izjemno pomembni za raziskovanje, proučevanje in spremljanje naravnega razvoja gozdov, biotske raznovrstnosti ter varstva naravnih vrednot in kulturne dediščine.

Med vsemi 170 gozdnimi rezervati v Sloveniji, ki skupaj pokrivajo 9.508 hektarjev, je tudi 14 rezervatov s pragozdnimi značilnostmi. Površine pragozdnih rezervatov se gibljejo od manj kot 3 pa vse do skoraj 800 hektarjev, kolikor meri največji gozdni rezervat Snežnik - Ždrocle. Poleg tega med vsemi 170 gozdnimi rezervati še pet presega površino 500 hektarjev, hkrati pa nekateri merijo celo samo hektar. Njihova povprečna površina je 56 hektarjev.

Slovenski pragozdovi so del naše in tudi svetovne naravne dediščine

Izjemno ohranjena narava v naših gozdnih, pragozdnih rezervatih in v drugih slovenskih gozdovih ni zgolj srečno naključje. To je rezultat zavestnega, načrtnega gospodarjenja in dediščina številnih predhodnih generacij. Med pomembnejšimi dokumentiranimi mejniki v tej uspešni zgodbi je bila zavestna odločitev za ohranjanje pragozdnih ostankov na Kočevskem.

Naravovarstveno usmerjeni gozdar dr. Leopold Hufnagel, ki je upravljal gozdove kneza Auersperga na Kočevskem, je namreč že leta 1892 v načrtu za gospodarjenje z gozdovi predlagal, da se določeni oddelki gozda povsem izvzamejo iz gospodarjenja in naj na njihovem mestu ostane pragozd za prihodnje generacije.

Poleg te napredne odločitve gozdarjev in lastnikov gozdov so se na tem območju pred več kot stoletjem med prvimi v Evropi odločili tudi za opuščanje golosečnega sistema, kar je bilo po drugi svetovni vojni uzakonjeno tudi na ravni vse Slovenije.

V drugi polovici 20. stoletja je napredno razmišljanje predhodnih generacij nadgradil prof. dr. Dušan Mlinšek skupaj z več generacijami gozdarjev. Na teh podlagah in dobrih mednarodnih izkušnjah so razvijali ideje sonaravnega, trajnostnega in večnamenskega načina gospodarjenja z gozdovi. V tem duhu so se znotraj gozdnih rezervatov ohranili dragoceni pragozdni ostanki in tudi drugi posebni gozdovi.

Izjemno mednarodno priznanje za ohranjene gozdove v Sloveniji, ki so plod sonaravnega gospodarjenja z gozdovi številnih generacij gozdarjev in lastnikov gozdov, je prišlo leta 2017 z uvrstitvijo dveh naših gozdnih rezervatov na Unescov seznam svetovne dediščine.

Na seznam je med starodavne bukove gozdove Evrope uvrščen pragozdni rezervat Krokar, ki meri približno 75 hektarjev in ga sestavljajo nedotaknjeni, prvinski gozdovi na slikovitem obrobju Kolpske doline.

Drugi na seznamu je naš največji gozdni rezervat Snežnik - Ždrocle. Ta vključuje obsežnejše območje starodavnih bukovih gozdov s predeli prvinskih gozdov, ki se raztezajo od vznožja do pobočja Snežnika, vse do najbolj skrajnih ekoloških razmer na zgornji gozdni meji. Oba rezervata sta dodatno na široko obkrožena z raznolikimi gozdovi bukve, jelke, smreke in številnih drugih drevesnih vrst, ki jim v okviru evropskega varstvenega omrežja Natura 2000 posvečamo posebno naravovarstveno skrb.

Zakaj so pragozdovi tako enkratni in posebni?

Pragozdni ostanki nekdanjih prostranih prvobitnih gozdov so enkratna okolja, kjer je razvoj dejansko podrejen samo naravnim procesom. Pragozd je enkraten in neponovljiv preplet naravnih silnic. Tu se na malih površinah srečujeta bohotno življenje in dokončna smrt. Vendar pa v pragozdu še smrt ni zares mrtva in dokončna, saj se neposredno iz nje rojeva novo življenje.

Ko se uklonijo in padejo mogočna, tudi več kot 500 let stara drevesa, odprejo pot sončnim žarkom proti hladnim gozdnim tlom ter omogočijo vznik in novo rast mladih dreves ter razvoj številnih drugih organizmov.

Prav razpadajoči ostanki mogočnih dreves so v zelo različnih stopnjah razgradnje bogato pogrnjena miza za preštevilna živa bitja. Na njih najdejo svoje zatočišče in preživetje brezštevilni nevidni mikroorganizmi, kompleksno prepletene glive, zeleno nasičeni mahovi in druge rastline. Različni živalski organizmi, kot so žuželke, ptiči in netopirji, prav tako najdejo dom ali hrano tako na ležečih drevesnih orjakih kot tudi v duplih in razpokah stoječih drevesnih sušic. Zaradi ohranjenosti pragozdnega okolja je pestrost vseh teh organizmov nad povprečjem običajnih gozdov, s katerimi človek gospodari in vanje posega z različnimi aktivnostmi. Ni naključje, da so bili nekateri naši pragozdovi razglašeni tudi za »vroče točke biotske raznovrstnosti« na evropski ravni.

Dom številnih karizmatičnih živalskih vrst

Prostrani gozdovi so tudi dom številnih karizmatičnih živalskih vrst, kot so medved, volk in ris. Pogled nanje v naravnem okolju je neponovljivo doživetje z določeno primesjo strahospoštovanja. V območju pragozda in prostranih bukovih gozdov prav tako močno doživetje omogoča jelenov ruk, glasno jelenovo paritveno oglašanje v jesenskih večerih.

Številni zvoki ptičev, od raznobarvnega žvrgolenja ptic pevk, nočnega oglašanja sov do v deblo kljuvajočih duplarjev, dopolnjujejo zvočno kuliso tega izjemnega pranaravnega okolja.

Prav tako impresiven je pogled na plazeče meglice, ki se počasi privlečejo po pobočjih dolin in razlezejo po poljanah cvetočega čemaža, razbohotenega na senčnih in svežih pragozdnih tleh.

Srečanje s starodavnimi drevesnimi orjaki v pragozdu, ki lahko zrastejo do 50 metrov v višino in nosijo tudi do 50 ton lesne mase, pusti obiskovalcu neizbrisen pečat in občutek spoštovanja do narave, tako močne in večne ter hkrati tako krhke in minljive. Obisk pragozda ponuja naključnemu gostu pravo paleto impresij, globokih občutkov in vizualnih vtisov, s katero mu bogati ta minljivi trenutek. Vendar pa sobivanje s prvobitnim pragozdnim ostankom in drugimi našimi gozdovi ni samo minljiv, kratkotrajen vtis, temveč precej več, je pomemben prispevek k višji kakovosti našega življenja v tem izjemnem, z gozdom obogatenem prostoru.