Izjemno bogata kulturna dediščina

Slovenija gradi svojo identiteto na izjemno bogatem kulturnem izročilu in če želimo to razumeti, moramo izročilo dobro poznati. Eno najpomembnejših pisnih pričevanj, ki so zaznamovala razvoj slovenskega in drugih slovanskih jezikov ter kulture, so Brižinski spomeniki. So prvi zapisi v slovenskem jeziku, ki so nastali v obdobju med 972 in 1039, po vsej verjetnosti pa že pred letom 1000, in so pomemben element, na podlagi katerega se Slovenci poistovetimo z dosežki na kulturnem in umetniškem področju. Rokopise danes hranijo v Bavarski državni knjižnici v Münchnu v Nemčiji.

Skoraj vsak Slovenec je v sebi pesnik, slikar, kuhar, plesalec, vinar, glasbenik, režiser, igralec, bloger ali rezbar. Iz vsega, kar ljubi, zna narediti umetnost. Poleg umetnikov različnih ročnih spretnosti in obrti, ki se že skozi stoletja prenašajo iz roda v rod, so Slovenci uspešni tudi v mnogih sodobnih umetnostih, dostopnih vsem generacijam.

Spoštujemo kulturno in umetniško ustvarjanje ter vse, čemur dodamo osebno noto. V Sloveniji ima kulturno udejstvovanje številne obraze in lahko bi rekli, da si Slovenci z umetnostjo uresničujemo želje. V vsem, kar počnemo, puščamo del sebe. Kulturne prireditve so dobro obiskane – zlasti v poletnih mesecih različni festivali navdušujejo obiskovalce, ki prihajajo od blizu in daleč.

Ples

Najstarejši zapisi o plesu v Sloveniji segajo v 10. stoletje. Ples je bil nepogrešljiv pri številnih obredih in drugih družabnih dogodkih. Ena prvih upodobitev plesa so grafike iz Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske iz leta 1689.

Pojav folklornih skupin je imel pomembno vlogo pri ohranjanju regionalne plesne zapuščine, zlasti po medvojnem obdobju.

Začetki te tradicije, ki je danes precej raznolika, segajo v leto 1908, ko so regionalni predstavniki Slovenije na Dunaju ob praznovanju cesarjeve 60. obletnice vladanja nastopili v svojih kostumih. Zapuščina umetniških plesov, kot je balet, in družabnih plesov se ohranja predvsem v mestih.

Glasba

Glasba je razširjena zvrst umetnosti med Slovenci. Radi imamo vse vrste glasbe, od klasične in popularne do narodno-zabavne. Zelo radi zapojemo v zboru ali le zase. Najbolj priljubljena zvrst je narodno-zabavna glasba, sledijo pa ji popularna glasba, klasična glasba, rock, jazz in etno.

Prve posvetne pesmi izhajajo iz 9. stoletja. Na glasbo je pomembno vplivalo tudi obdobje reformacije, saj so takrat nastale Trubarjeve in Bohoričeve pesmarice. Veliki skladateljski imeni tistega časa sta prvi dunajski škof Jurij Slatkonja in skladatelj Jacobus Gallus Carniolus. V 19. stoletju je na glasbeno ustvarjanje vplivalo tudi narodno prebujenje.

V Sloveniji delujeta dva operna orkestra v okviru Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani in v Mariboru ter dva simfonična orkestra: Orkester Slovenske filharmonije in Simfonični orkester RTV Slovenija. Orkester Slovenske filharmonije ima svoje zvesto in številno občinstvo, z njimi pa pogosto muzicirajo zveneča glasbena imena (na primer Ana Netrebko, Elton John in Sting).

Film

Čeprav je prvi slovenski dokumentarni film, ki ga je leta 1905 posnel Karol Grossman, nastal le nekaj let po izumu filmske kamere, je bilo do druge svetovne vojne posnetih le nekaj priložnostnih filmov in krajših dokumentarnih filmov brez zvoka. Evropski filmski prostor je močno zaznamovala slovenska zvezdnica nemega filma Ita Rina. Po drugi svetovni vojni je filmska produkcija zaživela. Prvi slovenski zvočni celovečerni film Na svoji zemlji režiserja Franceta Štiglica je s svojo čustvenostjo in iskrenostjo presegel tedanji stereotip realnega socializma v filmu. Tudi večina ostalih igranih slovenskih filmov tistega časa je upodabljala vojne in socialne teme na presenetljivo intimističen, čustven način, ki se je razlikoval od ideološke matrice prvih povojnih let.

Takrat se je začelo tudi obdobje kakovostnih mladinskih filmov (npr. Kekec Jožeta Galeta in Dolina miru Franceta Štiglica), ki so bili v Zahodni Evropi večkrat nagrajeni. Sledili so jim moderni filmi režiserjev Matjaža Klopčiča in Boštjana Hladnika. Slovenska filmska produkcija je upodobila tudi številna znana slovenska literarna dela.

Po letu 1980 so se pojavili kritični, družbeno angažirani filmi, ki so problematizirali ustaljeni zgodovinski pogled na svet. V samostojni Sloveniji pa je zrasla povsem nova režiserska generacija, s čimer se je filmska produkcija v novem tisočletju precej okrepila. Poglavitna tematika je sicer še vedno vezana na družbene težave ljudi na robu, vendar tudi število komedij, ljubezenskih filmov in drugih žanrov ni majhno.

V zadnjih nekaj letih so največ pozornosti pritegnili režiserji, kot so Igor Šterk, Damjan Kozole, Metod Pevec, Janez Lapajne, Andrej Košak, Miha Hočevar, Žiga Virc, Mitja Okorn in Jan Cvitkovič. Pomembno vlogo ima tudi javna televizija, ki redno sodeluje pri skupnih projektih s filmskimi producenti.

Filmski festival Liffe je globoko zasidran med slovenske ljubitelje velikih platen. Ponuja pregled izbrane sodobne svetovne produkcije in informacij o filmih in dobitnikih pomembnih nagrad ter izobražuje s filmskimi delavnicami, večmedijskimi interaktivnimi projekti in spremljevalnimi projekti.

Gledališče

Prve gledališke predstave na ozemlju Slovenije so od 16. stoletja dalje prirejali semeniščniki iz različnih verskih šol (predvsem jezuiti). Najstarejše ohranjeno besedilo je Škofjeloški pasijon (Processio locopolitana), ki je zgleden primerek baročnega gledališča tistega časa. Prvi osnutek besedila je okrog leta 1715 napisal kapucin oče Romuald iz škofjeloškega samostana, dokončal pa ga je leta 1727. Pasijon je zasnovan kot procesija, ki se ustavlja na določenih točkah Škofje Loke.

Začetki slovenskega gledališča segajo v leto 1789, ko je Anton Tomaž Linhart na odru tedanjega nemškega Stanovskega gledališča prvič uprizoril svojo komedijo Županova Micka. Po razmeroma daljšem zatišju se je gledališka dejavnost okrepila proti koncu 19. stoletja z oblikovanjem Dramatičnega društva. Prvo poklicno gledališče, ljubljanska SNG Drama, je bilo ustanovljeno pred prvo svetovno vojno in še danes povezuje najboljše slovenske gledališke ustvarjalce.

Poleg institucionalnih so v Sloveniji dejavna tudi eksperimentalna gledališča, ki s svojimi dosežki pomembno krojijo svet odrskih desk. Slovensko gledališče je v zadnjih treh desetletjih doseglo izjemen uspeh na področju kulture in je postalo prepoznavno v tujih medijih.

Književnost in knjige

Slovencem je književnost zelo blizu. Z njo smo gradili svojo identiteto, pomembno vlogo pa ohranja še danes. Ko je protestantski duhovnik Primož Trubar leta 1550 izdal prvi slovenski tiskani knjigi, Katekizem in Abecednik, je v duhu časa reformacije na evropski zemljevid postavil tudi slovenski jezik in narod. Trubar je prve slovenske knjige iz tiskarne v Tübungenu pretihotapil v sodih in to ni anekdota, ampak preverjeno zgodovinsko dejstvo. Takrat si verjetno niti veliki mož sam ni mogel misliti, da je s tem postavil temelje slovenskega knjižnega jezika, na katerih so zrasli ustvarjalci naslednjih rodov, in kako bogat repertoar ustvarjanja bo sledil njegovi poti.

Odtlej sta se jezik in v njem napisana literatura tesno prepletala z narodno zavestjo, kar je najlepše izrazil France Prešeren, največji slovenski pesnik in znana osebnost evropske romantike. Slovenski pisatelj Ivan Cankar je zapisal, da je Slovenija košček nebes pod Triglavom. Ta predstavnik moderne in eden vidnejših literarnih ustvarjalcev je med tistimi, ki so literarno ustvarjanje povezali s političnim delovanjem.

Še en dokaz, kako se ustvarjalnost in (mednarodno) politično delovanje med seboj dopolnjujeta. Danes jim sledijo številni pesniki in pisatelji, kot so Srečko Kosovel, Boris Pahor, Drago Jančar, Tomaž Šalamun, Aleš Debeljak in Brina Svit, katerih dela so prevedena v številne tuje jezike in dokazujejo, da lahko tudi jezik, ki ga govorita le dva milijona ljudi, ustvari izjemno bogastvo.

Eno prepoznavnejših imen je tudi filozof, pisatelj in predavatelj Slavoj Žižek. Prisluhnite mu na katerem izmed njegovih predavanj na različnih koncih sveta.

Etnografska in etnološka dediščina

V Sloveniji ni bilo velikih mestnih metropol, osrednje državne ustanove pa so bile večinoma ustanovljene v 20. stoletju. Zato sta toliko bolj zanimivi etnografska in etnološka dediščina.

Lepo ohranjena stara mestna jedra (na primer Ptuj, Piran, Škofja Loka, Kranj in Ljubljana) izžarevajo srednjeevropsko dediščino poznogotske, renesančne in baročne arhitekture. Enako velja tudi za večino cerkva, ki so pomemben del kulturne dediščine. Najbolj znani primeri sakralne dediščine so poznogotska cerkev na Ptujski gori, romansko-baročni samostan v Stični, samostan v Kostanjevici, gotski samostan v Pleterjah in samostan v Žičah. Idrija z nekdanjim rudnikom živega srebra je dobro ohranjen kulturni spomenik zgodnje industrijske dobe in je vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine.

Slovenija je zanimiva tudi zaradi številnih gradov in dvorcev, ki jih je plemstvo uporabljalo kot počitniške in lovske rezidence. Najbolj znani so gradovi v Ljubljani, na Bledu, na Ptuju, v Podsredi, v Predjami in na Snežniku, ki so bili večinoma preoblikovani v muzeje in so danes priljubljene turistične točke.

Zanimivi sta tudi etnografska in etnološka dediščina. Najbolj vidne značilnosti kulturne dediščine so kmečko stavbarstvo, izvirne rešitve pri gradnji majhnih naselij in hiš, kozolci kot izvirno kmečko »orodje« za sušenje sena ter ljubka stara mestna jedra, ki izžarevajo urejeno skromnost nekdanjih meščanov. Edinstvena je tudi kraška arhitektura s kamnitimi zidovi, gručastimi vasmi in podrobnostmi, ki krasijo kamnite hiše.

Premično kulturno dediščino spodbuja več kot 60 muzejev, ob njih pa še bistveno več drugih muzejskih zbirk. Največji so splošni narodni muzeji v Ljubljani: Narodni muzej Slovenije, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Slovenski etnografski muzej, Tehniški muzej Slovenije in Prirodoslovni muzej Slovenije. Posebni in pokrajinski muzeji so razširjeni po vseh slovenskih regijah. Med najzanimivejše sodijo Pomorski muzej Sergej Mašera v Piranu, Park vojaške zgodovine v Pivki in Kobariški muzej, ki je dobil nagrado za najboljši evropski muzej.

Kurent je ena izmed izvirnih pustnih mask s Ptujskega polja, ki naj bi pregnala zimo. Značilne pustne maske so tudi cerkljanski laufarji, pustovi in škoromati.

Poslikane panjske končnice iz 18. in 19. stoletja, ki prikazujejo vsakdanje življenje in verske motive, so edinstven odraz ljudske ustvarjalnosti in podeželske umetnosti v alpskem delu Slovenije. Občudujejo jih po vsem svetu in so izjemen primer slovenske umetnostne dediščine.

Bogatijo jo tudi prefinjena idrijska čipka, ribniška suha roba in prekmurska keramika, ki so del ljudske ustvarjalnosti.