Skoči do osrednje vsebine

Grand pas de deux slovenskega baleta

Avtor: Tanja Glogovčan Belančić

Datum: 29. april 2020

Čas branja: 4 min

Slovenci se ponašamo že z več kot stoletno zgodovino baleta. Ta vključuje tako balet Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana ter Slovenskega narodnega gledališča Opera Balet Maribor ter drugih manjših krajev.

»Poklic baletnega plesalca je prav gotovo nekaj posebnega, saj združuje izjemno zahtevno telesno usposobljenost z umetniškim izpovedovanjem brez besed. Plesalčevo sredstvo izražanja je njegovo telo. Nenehno urjenje, popolno obvladovanje mišic, iskanje lepe linije in skladnost v gibih – in nazadnje nenehna kontrola samega sebe.« Tako baletno umetnost opisuje dr. Henrik Neubauer, baletni plesalec in profesor.

»Kadar govorimo o slovenskem baletu, mislimo predvsem na slovenske ustvarjalce in poustvarjalce iz plesnih vrst, vendar pa imamo Slovenci tudi bogato zakladnico skladb slovenskih skladateljev za balete. Med pisci scenarijev najbolj izstopa balet slovenskega skladatelja Josipa Ipavca (1873–1921) Možiček, ki ima v Sloveniji in na tujem kar 32 premierskih uprizoritev s prek 300 ponovitvami (balet je nastal leta 1900).

Možiček velja tudi za prvi slovenski balet, čeprav je to pravzaprav pantomima v treh dejanjih, ki jo je leta 1900 uglasbil Ipavec.

1 / 2

Začetki slovenskega baleta

Na slovenskih odrih so se prvi pravi plesni nastopi začeli z ustanovitvijo Dramatičnega društva leta 1867 v Ljubljani, leta 1902 v Trstu in leta 1909 v Mariboru. Na začetku je baletni ansambel sodeloval izključno v uprizoritvah opernih predstav, med katerimi je luč odra kot prva ugledala Prodana nevesta skladatelja Bedřicha Smetane (1824–1884), svojo prvo samostojno celovečerno baletno predstavo z naslovom Ugrabljena Evelina pa je profesionalni baletni ansambel uprizoril leta 1919.

Zgodovinski zapisi beležijo imena približno 600 baletnih plesalcev in plesalk, ki so pomembno vplivali na zgodovino in razvoj slovenskega baleta.

Iz prvega obdobja slovenskega baleta (1918–1928) izstopajo plesalke in plesalci, kot so Lidija Wisiak (1906–1993), Ruth Vavpotič (1908–1996), Erna Mohar (1907–1972), Silva Japelj (1905–1978) in Marta Jakše - Remškar (1907–1984) ter Slavko Eržen (1907–1981), Štefan Suhi (1915–2001), Maks Kirbos (1914–1972) in Boris Pilato (1914–1997).

Med njimi je treba še posebej izpostaviti Lidijo Wisiak, ki ji zagotovo pripada prvenstvo prve slovenske baletne plesalke. Bila je tudi prva, ki se je že med obema vojnama (med prvo in drugo svetovno vojno) uveljavila v tujini ter je tja ponesla slovenski balet in slovensko kulturo.

Če so v prvem obdobju zgodovino slovenskega baleta v veliki meri krojile plesalke, je obdobje med letoma 1928–1946 zaznamoval ruski plesalec Peter Golovina (1894–1981), ki je nekaj časa vodil ljubljanski baletni ansambel, pozneje pa tudi mariborskega.

Posebno mesto zagotovo pripada tudi Pii (1908–2000) in Pinu Mlakarju (1907–2006), ki sta bila z dušo in telesom predana umetnosti. To je zgodba o pas de deux (studio MEG je leta 1997 posnel film z naslovom Lepa Vida – veliki življenjski pas de deux Pie in Pina Mlakarja), ki je z notranjim žarom napolnjeval koncertne dvorane ter z osebnim zgledom na odru in v osebnem življenju utelešal predanost, skromnost, trdo delo, disciplino, odločnost, pogum itd.

Kot plesalca in koreografa sta ogromno delala v tujini. Njuno skupno umetniško pot v Sloveniji pa zagotovo zaznamuje njun skupni projekt Lok (celovečerni duet v treh delih z naslovi Mladost, Ljubezen in Zorenje, ki sta ga prvič predstavila leta 1939 v Münchnu, nato pa še v Ljubljani in Zagrebu, Beogradu in drugod.

Njun pomemben prispevek je tudi v tem, da sta delovala kot pedagoga. Pino Mlakar je že leta 1946 prevzel mesto profesorja za ritmično gimnastiko in ples na novoustanovljeni Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani. Hkrati pa je skupaj s Pio sodeloval pri vodenju ljubljanskega baleta, v katerem sta skupaj koreografirala in tudi plesala do leta 1952.

Svoj vrhunec je slovenski balet dosegel ob koncu šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja tudi zaradi slavnih tujih koreografov Antona Dolina (1904–1983), Aleksandre Balašovaeve (1887–1979) in Sergeja Lifarja (1905–1986).

Med pomembnimi zgodovinskimi osebnostmi so zagotovo tudi Iko Otrin (1931–2011), Marin Turcu (1945–), Vojko Vidmar (1948–) idr.

Izobraževanje slovenskih baletnikov

Začelo se je že leta 1918, ko je bila ustanovljena Operna baletna šola. Zasluge za njeno ustanovitev ima Vaclav Vlček, ki jo je vodil vzporedno s poklicnim ansamblom v okviru Slovenskega deželnega gledališča. Slovenski balet je bil sicer po pedagoški plati povezan z ruskim, ker je tudi v Sloveniji učenje baleta upoštevalo tehniko Agrippine Jakovlevne Vaganove (1879–1951). V prvih začetkih leta 1918 pa je bil povezan s češkim.

Baletna dejavnost tudi zunaj poklicnih ustanov

Slovenski balet seveda nikoli ni bil omejen samo na Ljubljano in Maribor. S poukom baleta so začeli že takoj po drugi svetovni vojni po vsej Sloveniji. Enako seveda velja za baletne predstave. Med baletnim dogajanjem zunaj središča obeh največjih slovenskih mest prav gotovo posebno mesto zavzema balet v Kopru, ki se je začel razvijati leta 1949 na pobudo zakoncev Hiti.

1 / 3

Ljubljanski in mariborski baletni oder

Slovenski poklicni balet se danes poklicno predstavlja na odru SNG Opera in balet Ljubljana ter na odru SNG Opera Balet Maribor. Na sporedu so seveda tudi baleti iz klasičnega repertoarja, vendar je vse manj premier klasičnega baleta.

Slovenski plesalci blestijo tudi v sodobnem času, med slovenskimi balerinami so to Sanja Neškovič Peršin (1968–), Ana Klašnja (1980–), Regina Križaj (1971–) in tudi Tijuana Križman Hudernik (1983–), med moškimi pa Anton Bogov v Mariboru ter Petar Đorčevski (1986–) in Lukas Zuschlag (1985–) v Ljubljani.

Na mariborskem odru ustvarjata neverjetne stvari Edward Clug (1973–) in Valentina Turcu (1974–). Oba sta tako baletna solista kakor tudi koreografa in režiserja.

Poklon

Slovenska publika ceni slovenski balet. In to upravičeno. Ob stoletnici slovenskega baleta v letu 2018 se mora baletnikom in drugim umetnikom, ki delajo za balet, globoko v srcu pokloniti vsakdo od nas. Mnogo je bilo krvi v baletnih čeveljcih, mnogo podplutb in žuljev po celotnem telesu in tudi solza v očeh, ko naši umetniki so in še ustvarjajo zgodovino slovenskega baleta. Poklon vsem imenovanim in neimenovanim. Papir omejuje, umetnost ne.